Individualizem

Individualizem je na splošno izraz s katerim opisujemo teoretičen ali praktičen poudarek na posamezniku nasproti, ali celo na račun, skupine. Neposredno nasprotje individualizma je kolektivizmu.

S sociološkega vidika individualizem razumemo v zvezi ali okolju v katerem imajo individualisti glavno vlogo nasproti družbenim skupinam; povezanost družbe zagotavljajo posamezniki s svojimi prepričanji. Izraz uporabljamo tudi za poimenovanje individualno pobudo in individualno svobodo posameznikov na splošno.

Družbene skupine se lahko razlikujejo do te mere, da dosežejo dve skrajnosti: »samo-ozirajoča« (individualistične in ozirajoč samo sami nase) ali »ozirajoče na druge« (za družbeno dobro usmerjeno razmišljanje). V okviru skupin, ki se ozirajo na mnenja drugih, obstajajo še skupnosti »krivde« (interno konzultiranje - sam s sabo) in skupnosti »sramu« (eksterno konzultiranje - z drugimi), primer slednje je Japonska.

Do katere stopnje so družbene skupine individualistične so raznolike od časa do časa in od države do države. Japonska družba je na primer skupinsko usmerjena (npr. odločitve rajši kot individualno sprejemajo kot skupina), zato velja prepričanje, da imajo manj razvite osebnosti. Na popolnoma individualistični stopnji pa naj bi bila družba ZDA (obrekovalci so mnenja, da je razdrobljena), evropske družbe pa se nagibajo k družbenim iniciativam in bolj družbenemu delovanju.

J.K. Galbraith je naredil klasično primerjavo med privatnim bogastvom in javno bedo v ZDA in državnim bogastvom in privatno bedo v npr. Evropi, obstaja pa tudi povezava med stopnjo individualizma in družbenega posredovanja in obdavčenja.

Individualizem pogosto kontrastiramo s totalitarizmom ali kolektivizmom, vendar je med obema skrajnostma tudi veliko »mešanih« družb (npr. Združeno kraljestvo po drugi svetovni vojni). Prav tako nekateri kolektivisti (posebej anarhisti in liberalni socialisti) poudarjajo razlike med liberalno usmerjenim kolektivizmom in totalitarizmom.

Eno od izhodišč individualizma je, da vsak posameznik sam ve kaj je najboljša rešitev, oblast ali družba pa se sme vmešati v najskrajnejših primerih (ali še takrat ne). Zaradi tega stališča zagovorniki kolektivizma individualizem povezujejo z individualističnim anarhizmom, indeterminizmom ali klasičnim liberalizmom, in tovrstne trditve pogosto uporabljajo v debatah o državnem nadzoru industrije.

V času nastajanja ZDA se je na njeno ozemlje priselilo veliko pribežnikov iz Evrope, ki so bili preganjani zaradi svojih prepričanj, ki pa so v Evropi prišle v veljavo v francoski revoluciji. Te negativne izkušnje so ključno vplivale na osnovalce ameriške ustave (Jeffersonovi demokratski-republikanci so bili mnenja, da bi morali osebne pravice zagotoviti v ustavi; to je vodilo do zakona o človekovih pravicah)).

V nekaterih družbah, posplošeno rečeno, nimajo najboljšega mnenja o individualizmu, zato ga povezujejo s sebičnostjo. Tako na Japonskem obsojajo individualistične odločitve, ki jih imajo za nekakšno »izdajo« tistih, do katerih imaš obveznosti, npr. družine, monarhije ali podjetja. Evropejci pogosto kritizirajo odsotnost splošnega zdravstvenega zavarovanja v ZDA, ker nanj gledajo, kot na zaščito proti boleznim, za katere smo vsi enako dovzetni, ne pa kot na posameznikovo odgovornost.

Zagovorniki kolektivizma pogosto, namenoma ali v nevednosti, individualizem izenačujejo z egoizmom, čeprav nikakor ne gre za sopomenki. Prav individualisti namreč poudarjajo soodvisnost svobode in odgovornosti, ki sta po njihovem nerazdružljivi oz. hodita z roko v roki. Za individualiste, za razliko od egoistov, ni svobode brez odgovornosti in obratno - ni odgovornosti brez svobode.