Ilirske province

Ilirske province Provinces illyriennes
1809 – 1813
Zastava Francoskega cesarstva Pečat
Ilirske province leta 1812
Status	odvisno ozemlje Francoskega cesarstva
Glavno mesto	Ljubljana
Uradni jeziki	francoščina
Skupni jeziki	francoščina, hrvaščina, slovenščina, nemščina, italijanščina
Religija (1813)	katoličani 84,37 % pravoslavci 14,42 % protestanti 1,01 % kalvinisti 0,01 % Judi 0,18 %
Vlada	Monarhija
generalni guverner
• 1809–1811	Auguste Marmont
• 1811–1812	Henri Gatien Bertrand
• 1812–1813	Jean-Andoche Junot
• 1813	Joseph Fouché
Zgodovina
• Napoleonov odlok o ustanovitvi	14. oktober 1809
• avstrijsko-britanska zasedba	1813
Površina
• skupaj	54.998 km2
Prebivalstvo
• 1811	1,504.258
• 1813	1.556.100
Predhodnice Naslednice Italijansko kraljestvo Avstrijsko cesarstvo Avstrijsko cesarstvo
Danes del	Slovenija, Hrvaška, Italija, Avstrija

Ilirske province, tudi Ilirske dežele, (francosko Provinces illyriennes, hrvaško Ilirske provincije, italijansko Province illiriche, nemško Illyrische Provinzen), krajše Ilirija, so bile posebno upravno ozemlje Prvega francoskega cesarstva, ki so obstajale med letoma 1809 in 1813. Formalno niso bile del metropolitanske Francije, vendar so ji bile povsem podrejene. Ozemeljsko so obsegale vzhodni del Tirolske (Osttirol), zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst ter Istro. Glavno mesto je bila Ljubljana. Province so bile upravno razdeljene na šest departmajev in sicer: Kranjsko, Koroško, Istro, Dalmacijo, Dubrovnik (Raguza) ter Hrvaško z Vojno krajino, ki je bila razdeljena na civilni del in vojno krajino kot obrambno območje proti Osmanskemu cesarstvu.

Leta 1809 je Napoleon Bonaparte s svojo Veliko armado (Grande Armée) napadel regijo. Po porazu v bitki pri Wagramu, ki je bila del vojne pete koalicije je bila Avstrija prisiljena del svojega ozemlja prepustiti Franciji, kar so se zavezali 14. oktobra 1809 s podpisom schönbrunnskega miru. Vključitev ozemlja v Francijo je bil Napoleonov način nadzora avstrijskega dostopa do Jadranskega morja ter širitve imperija proti vzhodu. Bonaparte je imenoval štiri guvernerje, ki so nadzorovali birokracijo, kulturo in jezik Ilirskih provinc. To so bili: Auguste de Marmont (1809–1811), Henri Gatien Bertrand (1811–12), Jean-Andoche Junot (1812–13) in Joseph Fouché (1813).

Med vojaško zasedbo je Marmont razširil Napoleonov zakonik (Code civil) in poskušal z obsežno širitvijo infrastrukture. Leta 1810 so francoske oblasti na Hrvaškem in v Sloveniji ustanovile Centralne šole (Écoles centrales), kjer je bila francoščina določena kot uradni jezik, s čimer je bila uvedena v upravo in šolstvo. Napoleon, ki mu je zmanjkovalo vojakov, je uvedel vojaško obveznost, enotno obdavčitev, odpravil nekatere davčne ugodnosti, ločil cerkev od države in podržavil sodstvo. Francozi so bili po porazu v vojni šeste koalicije prisiljeni umakniti območje, saj ga je avstrijsko cesarstvo v letih 1813–1814 ponovno zavzelo.

Zgodovina

Nastanek

Slovenske dežele, ki jim je vladala Habsburška monarhija, je po bitki pri Trbižu marca 1797 pod poveljstvom Napoleona najprej zasedla francoska revolucionarna armada. Okupacija je povzročila državljanske nemire. Francoske čete pod poveljstvom generala Jean-Baptista Bernadotta so poskušale pomiriti zaskrbljeno prebivalstvo z izdajo posebnih javnih obvestil, ki so bila objavljena tudi v slovenščini. Med umikom francoske vojske se je poveljujoči Napoleon s svojim spremstvom 28. aprila 1797 ustavil v Ljubljani. Po bitki pri Austerlitzu decembra 1805 in bratislavskemu miru so francoske čete ponovno zasedle dele slovenskega ozemlja. Oskrba francoskih čet in visoki vojni davki so bili veliko breme za prebivalstvo zasedenih ozemelj. Ustanovitev deželnih brigad junija 1808 in obsežne priprave na novo vojno niso ustavile francoske Velike armade, ki je 6. julija 1809 v bitki pri Wagramu premagala avstrijske čete.

Zemljevid Avstrijskega cesarstva, ki prikazuje ozemeljske izgube po schönbrunnskem miru znotraj rdečih meja.

Tako so Francozi v svojih rokah že imeli beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko (formalno že od 1805, zasedena pa po odhodu Rusov leta 1807) ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, ki ga je Francija zasedla že leta 1806, Dalmaciji pa priključila po ukinitvi republike januarja 1808. Obe sta bili del Italijanskega kraljestva, ob ustanovitvi Ilirskih provinc pa sta jim bili priključeni. 14. oktobra 1809 je Avstrija ob schönbrunnskem miru prepustila Francozom Kranjsko, Zgornjo Koroško oziroma beljaški krog, ozemlje Goriške, mesto Trst, avstrijsko Istro oz. pazinsko okrožje, civilno Hrvaško med Savo in Jadranom, mesto Reko ter šest regimentov hrvaške Vojne krajine: Ogulin, Otočac, Gospić, Slunj, Glina, Petrinja; skratka vse svoje obmorske province.

To ozemlje, leta 1810 povečano še za dva okraja Tirolske (takrat bavarske), Lienz in Sillian, za nekdanjo beneško Istro (takrat italijansko), ter za pokrajine Dalmacijo, Dubrovnik in Kotor, ki so bile od leta 1806 pod francosko oblastjo, pa tudi za otoke, ki pripadajo Dalmaciji in Istri – med najpomembnejšimi so Krk, Cres, Rab, Lošinj, Pag, Brač, Hvar, Vis, Korčula, Mljet – je tvorilo Ilirske province.

Središče teh provinc je postala Kranjska, njihova prestolnica pa Ljubljana.

Namen ustanovitve

Nekatere osvojitve Napoleona so bile že obstoječe države, katerih ustavo, upravo in dinastijo je le prilagodil, medtem ko Ilirske province niso imele pravega predhodnika kot enotna tvorba. Nekateri sodobniki, zlasti Emmanuel de Las Cases, so trdili, da Napoleon pri njihovem nastanku ni imel posebnega cilja, vendar večina virov kaže, da to ne drži. Sodobne priče Napoleonovi ustanovitvi pripisujejo dva dobro opredeljena cilja: enega vojaškega, drugega gospodarskega. V mirovnih pogajanjih v Altenburgu je bil Napoleonov neposredni cilj oslabiti Avstrijo z zasegom ozemelj, katerih obseg in prebivalstvo sta se v njegovih navodilih sprva precej razlikovala. Kasneje je pojasnil svoje zahteve in zahteval avstrijske pomorske province. 22. septembra 1809 je iz Schönbrunna v Champagny poslal sporočilo, v katerem je navedel, da je temeljno načelo – edini interes Francije – neposreden stik med Dalmacijo in italijanskimi državami. Ilirijo je torej potreboval za vzpostavitev poti iz Italije v Dalmacijo, ki bi francosko vojsko vodila na vzhod. Napoleonova prvotna ideja je bila torej, da se bo bojeval proti Turčiji, zato je Dalmacijo priključil že leta 1806, vendar te ideje ni uresničil, marveč, jo je takrat izločil iz svojih načrtov. Kljub temu je Ilirija ohranila svoj strateški pomen v drugem smislu. Zaradi svoje lege je bila odgovorna za zaščito Italije in Francije ter za nadzor Dunajske kotline, česar Napoleon ni pozabil. 14. avgusta 1810 je Clarku poslal sporočilo z namenom, da Marmontu posreduje noto o vlogi Ilirije v vojni proti Avstriji. Marmontova »markgrofija« – prva začasna tvorba, predvsem vojaške narave – ter načrti utrdb za Trst, Pulj, Senj in Ljubljano so bili povezani s to vojaško vlogo. Vendar so bili ti načrti opuščeni, predvsem zaradi pretiranih stroškov. Končna organizacija je dejansko dala večji vpliv generalnemu intendantu za finance kot generalnemu guvernerju. Vojaški cilj je zbledel in se umaknil gospodarskemu cilju, katerega pomen je naraščal.

Zemljevid Ilirskih provinc, 1809

Ta drugi cilj je bila uveljavitev celinskega sistema, in sicer prepovedati prehod britanskega blaga, in iz glavnega motiva vseh združitev, izvedenih od leta 1808: zatiranja tihotapstva. Gospodarsko življenje Ilirije bi tako služilo kot ilustracija namenov njenega ustvarjalca in razvoj njegovih idej. Nedvomno so bili prisotni tudi drugi dejavniki, ki niso bili povezani z Napoleonovo oporoko: ni jim posvečal veliko pozornosti in jih je prepustil svoji ilirski vladi, pod pogojem, da francoske zakladnice ne bodo stali ničesar. Vendar je bil on tisti, ki je določil smer. Že 15. novembra 1806 je Julien Bessières, francoski konzul v Benetkah, pisal ministru za zunanje zadeve, da bodo Britanci, dokler bosta Trst in Reka ostala avstrijska, ohranili moč motiti jadransko trgovino. Od beneške priključitve Italiji je Trst prevzel nadzor nad beneško trgovino. Pridobitev Trsta je bila zato nujna. Z vključitvijo jadranske obale je Napoleon dosegel svoj prvi uspeh: za britansko trgovino je zaprl vsa pristanišča na vzhodni jadranski obali. Obvladovanje Sredozemlja je bilo že leta 1806 »glavni in stalni cilj njegove politike«. Nadaljnji korak k temu cilju je bila prilagoditev ravno tega območja. Drugi uspeh je bila pridobitev kopenske poti za trgovino z Levantom, predvsem za uvoz bombaža, ki je bil pomemben za francosko industrijo. Vse to je dopolnilo veliki sistem. Takšna je bila vloga, namenjena Iliriji v odnosu do Francije. Za Italijo naj bi igrala celo vlogo varuhinje; ilirske carinske postojanke naj bi se združile s francoskimi carinskimi postajami in obkrožile Apeninski polotok, blokiran na zahodu in vzhodu. Res je, da je Napoleon leta 1810 Metternichu ponudil Ilirske province v zameno za del Galicije, razlogi za predlagano izmenjavo pa so nenavadni. Napoleon je poudaril pomen Ilirije za Avstrijo; avstrijski trgovini so ponudile vse trge, ki jih je takrat primanjkovalo. Metternich je nasprotno vztrajal, da Ilirija prinaša manj prihodkov kot Galicija; vendar v očeh cesarja Franca II. tudi on priznava boljši položaj Ilirskih provinc. Hkrati Napoleon piše: »Te točke so zame le malenkost; celo Kranjska nima nobene vrednosti.« Vendar je to bilo figurativno izražanje. Napoleon in Metternich sta se strinjala v eni točki: da je pomen Ilirskih provinc komercialne, ne politične ali finančne narave. Načrt zato ni bil izveden. Leta 1812 se je ponovno pojavil; vendar bi Napoleon še vedno raje dal Šlezijo kot Ilirijo. To idejo o zamenjavi lahko torej štejemo le za bežno misel, ne pa za vodilno načelo.

V Iliriji so bili, tako kot drugod, gospodarski cilji tesno prepleteni. Dober primer njihovega zbliževanja je potovanje polkovnika de Tromelina v Turčijo leta 1809, kjer je skupaj z vojaško-obveščevalnimi podatki natančno beležil tudi izdelke države, njeno industrijo in trgovske poti. Napoleonov drugi motiv je bil manj poudarjen kot prvi. Morda je to zato, ker se ne spomnimo, da bi Napoleonove besede tako natančno izražale svoje misli o prvem kot o drugem. Vendar imamo žive besede z dne 7. septembra 1807, ki poudarjajo potrebo po tem, da ima Trst pod svojim nadzorom in da to veliko jadransko pristanišče, eno najpomembnejših v Evropi, zapre za britansko trgovino. 3. decembra 1809 je bilo v zakonodajnemu telesu o priključitvi Ilirije napisano: »Ilirske province tvorijo meje mojega velikega cesarstva vzdolž reke Save. V bližini Konstantinopelskega cesarstva se bom znašel v naravnem položaju, da bom nadzoroval primarne interese svoje trgovine v Sredozemlju, Jadranu in Levantu.« Argument srbskega delegata v Franciji Rada Vučinića, ki je opeval koristnost srbske trgovine za Ilirijo glede na enostavnost komunikacije med državama, kaže, da se je Napoleon dobro zavedal svojih namenov za Ilirijo.

Napoleonu so nekateri pripisali še tretji motiv: želel je ustvariti nekakšno nacionalno državo za južne Slovane. Vendar je to precej domiselna domneva, ki temelji na anonimnem članku, objavljenem v času nastanka Ilirije v hamburški reviji, ki razpravlja o možnosti širitve Ilirije proti vzhodu do meja Rusije. Vendar je bila takšna ideja Napoleonu popolnoma tuja, že dokaj zato so ilirske meje, ki so obsegale Nemce Zgornje Koroške in Tirolske, izključevale Slovence z južne Štajerske in delile Hrvaško.

Meje nove države in naravnogeografske značilnosti

Meje Ilirskih provinc so bile določene po naravnih in zgodovinskih mejah:

• Na zahodu: po nekdanji meji med Goriško in Koroško na eni strani ter Italijo na drugi (z manjšimi popravki v korist Italije), in sicer po toku Soče ter po grebenih Julijskih in Karnijskih Alp; nato po ločnica med okrajema Lienz in Sillian ter Tirolsko, torej po gorskem grebenu, ki ločuje porečje Drave od porečja reke Rienz.
• Na severu: po nekdanji meji med Koroško in Solnograško (greben Visokih Tur), po črti med Zgornjo in Spodnjo Koroško, po nekdanji meji med Spodnjo Koroško in Kranjsko (greben Karavank), po nekdanji meji med Štajersko in Kranjsko (z vključitvijo Motnika) ter po toku Save do njenega sotočja z Uno.
• Na vzhodu: po reki Uni, nato ob meji Vojne krajine ter po razmejitvi, ki je ločevala Dalmacijo, Dubrovnik in Kotor od tedaj še turške Bosne.
• Na jugu: po Jadranskem morju, od Budve do Gradeža.

Ozemlje Ilirskih provinc je bilo dolgo glede na svojo majhno širino. Relief je izrazito raznolik. Na Koroškem in Kranjskem se alpske verige dvigajo do približno 3.000 metrov, medtem ko se v Istri, na Kranjskem, Hrvaškem ter v Dalmaciji, Dubrovniku in Kotorju razprostira kraški svet, praviloma nižji, vendar še vedno obsežen, z višinami do okoli 2.000 metrov. Med pomembnejšimi gorskimi območji so Čičarija, Notranjski kras, Velika Kapela, Mala Kapela, Plješevica, Velebit in Dinara.

Drava in Sava tvorita dolgi vzdolžni dolini v smeri zahod–vzhod, Soča, desni pritoki Save (Ljubljanica, Krka, Kolpa, Una) ter dalmatinske reke (Zrmanja, Krka, Cetina, Neretva) pa prečne doline v smeri sever–jug. Ravnine so večinoma omejene na severni del Hrvaške.

Regionalna raznolikost je velika glede na podnebje (celinsko na severu in v notranjosti, sredozemsko na jugu in ob obali) ter glede na glavne gospodarske vire pokrajin.

Gospodarstvo

Gospodarstvo Koroške je temeljilo na rudarstvu, gozdarstvu in živinoreji; Kranjske na rudarstvu, poljedelstvu, vinogradništvu in čebelarstvu; na Goriškem na sadjarstvu in svili; v civilni Hrvaški na poljedelstvu, živinoreji in gozdarstvu; v vojaški Hrvaški na gozdarstvu; v Istri, Dalmaciji in Dubrovniku na oljkarstvu, vinogradništvu in ribolovu. Industrijo je predstavljalo nekaj tovarn, redkejših na vzhodu kot na zahodu Ilirije. Kljub temu pa proizvodnja ni zadostovala potrebam. Toda dva stebra obstoja vseh provinc sta bila tranzitna trgovina in ladijski prevoz. Bila je pretežno kmetijska dežela, saj se je večina prebivalcev ukvarjala s kmetijstvom; kljub temu je ostala pasivna in ne samozadostna. Odrezana od stoletne enotnosti in ni tvorila gospodarske celote. Povedano zadostuje za predstavo o različnih življenjskih razmerah v provincah. Zato je v Iliriji bolj kot drugje treba posamezne regije obravnavati ločeno.

Dokler je bila Ilirija del Avstrije, je primanjkljaj žita in živine, uvoženih predvsem iz Ogrske, nadomeščala s pomorsko trgovino. Francoska uprava je zato Ilirijo obravnavala kot trgovsko deželo in drugim gospodarskim panogam namenjala manj pozornosti. Na tem območju v tem času ni bilo večjih gospodarskih sprememb – v bistvu je prišlo do nazadovanja.

Sprememba valute, finančna kriza in njeno reševanje

Gospodarsko življenje Ilirskih provinc se je začelo z denarno in finančno krizo. Kriza je bila dejansko zapuščina Avstrija. Avstrijska valuta je bil goldinar (tudi florin ali gulden), ki je bil vreden 60 krajcarjev. Toda jeseni 1809 je bilo zlato in srebro v Iliriji izjemno redko; po drugi strani pa je bila država preplavljena z bakrenimi in kovinskimi kovanci – kosi enega ali več krajcarjev – in papirnatim denarjem. Vrednost papirnatih goldinarjev je že od leta 1799 zaradi pogostih vojn itd. padla do te mere, da je bilo treba plačam javnih uslužbencev dajati dodatke. Zato je bilo Dauchyju dano prvo navodilo, da se naj pouči o lokalni valuti in pripravi osnovo za sorazmerno tarifo, da bi čim hitreje odstranili dunajske bankovce iz države. Glede na pomanjkanje dobrega denarja in ker avstrijskega papirnatega denarja ni bilo mogoče takoj nadomestiti, je bil potreben postopen pristop. Da bi pospešil umik avstrijskega denarja, je Dauchy postopno zniževal njegovo vrednost, dokler ga dokončno ni umaknil iz obtoka. Ta cilj je dosegel niz odlokov, objavljenih v Laibacher Zeitungu in kasneje v Télégraphe officielu ali ločeno natisnjenih.

25. novembra 1810 so sprejeli odlok, ki je določal, da se bodo bancozettli od 1. decembra dalje v javnih blagajnah za plačilo davkov in drugih obveznosti sprejemali le še po svojem tečaju glede na srebro, saj so cene blaga in plače sledile razvrednotenju papirnatega denarja. Plačila so bila dovoljena tudi v avstrijskem srebrnem denarju, za zneske pod 2 goldinarjema pa v drobižu (bilonu). O izvrševanju pogodb med zasebniki, sklenjenih pred razvrednotenjem papirnatega denarja ali v času tega razvrednotenja, bodo sprejete naknadne odločitve; začasno ostaja v veljavi ureditev po obstoječih zakonih. Tečaj bancozettlov za december je bil določen na četrtino nominalne vrednosti. Loterije so začasno še sprejemale in izplačevale po nominalni vrednosti; poštne tarife so začasno ostale nespremenjene, ceno soli pa bodo določili pozneje.

25. decembra je bil tečaj za januar določen na petino; 10. januarja 1810 pa je bil z veljavnostjo od 16. dne istega meseca določen na šestino, kar je ostalo v veljavi tudi za februar. Temu odloku je bil priložen tudi cenik bakrenega in billonskega denarja. Umik iz obtoka je bil odrejen 6. marca, z veljavnostjo od 16. marca. Različni bakreni kovanci so še naprej ostali v obtoku po ceniku z dne 10. januarja, vendar so jih javne blagajne sprejemale največ do ene štiridesetine posameznega plačila. Imetniki menic in podobnih listin so bili dolžni sprejemati billone le do 2 goldinarjev; nad tem zneskom so imeli pravico zahtevati plačilo v zlatu ali srebru. Davkov od 16. marca dalje ni bilo več mogoče plačevati drugače kot v srebru. Za zamenjavo bankovcev v kovinski denar je bil določen rok šestih mesecev. Preglednica, priložena odloku in podpisana s strani deputacije tržaške borze, je vsebovala povprečni tečaj Dunaja proti Augsburgu od 1. oktobra 1799 do 28. februarja 1810; tečaj za prvo polovico marca naj bi sledil. Da bi olajšal zamenjavo bankovcev za kovinski denar, je Marmont 9. marca imenoval štirinajst menjalcev: tri v Ljubljani, tri v Trstu, dva na Reki ter enega v Karlovcu, Novem mestu, Senju, Gorici, Beljaku in Postojni. Ti so morali bankovce menjavati po zadnjem znanem dunajskem tečaju, niso pa jih bili dolžni menjavati za zneske nad 10 goldinarjev, pri čemer jim je bilo dovoljeno zaračunavati menjalno provizijo v višini 3 %. S tarifo z dne 15. marca je bil ponovno določen tečaj billonskih kovancev. Ker pa je bil ta tečaj preveč ugoden, so bakreni kovanci v Ilirske province prihajali v prevelikih količinah, zato je bil njihov tečaj 28. junija ponovno znižan. 2. novembra je bilo z odlokom določeno, da od 5. novembra dalje kovanci za 17 in 7 krajcarjev veljajo le še 15 oz. 6 krajcarjev; kar je bilo potrjeno tudi v 180. členu dekreta z dne 15. aprila 1811.

Zamenjava naj bi potekala po razmerju 2,5859 franka za 1 goldinar. Ker pa so se bancozettli kljub umiku iz obtoka zaradi ustaljene rabe in špekulacij še naprej uporabljali v vsakodnevnih transakcijah prebivalstva, je odlok z dne 16. novembra z veljavnostjo istega dne prepovedal njihov vnos v Ilirijo. Sklepanje pogodb, ki so določale plačilo v tem papirnatem denarju, ni bilo več dovoljeno. Kršitve so se kaznovale s popolno ničnostjo pravnih aktov, zaplembo na novo vnesenih bancozettlov, denarno kaznijo v trikratni vrednosti ter zaporom od 8 dni do 3 mesecev. Od 1. januarja 1811 s tem papirjem ni bilo več dovoljeno trgovati na borzi ali v trgovskih središčih, njegov tečaj pa se ni več objavljal v časopisih. V tem obdobju so morali biti vsi bancozettli izvoženi iz provinc; po tem roku naj bi se preostali bancozettli prav tako izvozili in zamenjali v kovance in v korist države, pri čemer je polovica zneska pripadala ovaditelju.

Odlok iz 7. decembra je določal, da bodo javne blagajne od 1. januarja 1811 v svoje registre, račune in potrdila vpisovale le zneske, prejete ali plačane v frankih, odlok z dne 19. decembra pa je vrednost osnovne valute še znižal. Z odlokom z dne 9. septembra 1811 je bila dokončno določena vrednost avstrijske osnovne valute v Iliriji. Namen tega novega tečaja je bil nominalno vrednost valute čim bolj približati njeni notranji vrednosti. Zaradi teh strogih ukrepov so bili bančni upravitelji (Bancozettel) 1. januarja 1811 izključeni iz življenja v provincah.

Prebivalstvu se v tej množici ukrepov ni bilo lahko znajti, kar dokazuje tudi prava poplava objav na to temo. Tako je J. V. Bolaffio leta 1811 v Trstu sestavil pretvorbeno tabelo za menjavo goldinarjev v franke in obratno, ki je izšla v nemščini, italijanščini in slovenščini, nato pa še drugo tabelo s pretvorbo vseh valut v Iliriji. J. de Crampagna, član zavarovalne družbe, je leta 1810 v Ljubljani objavil krajšo brošuro Bemerkungen über den gegenwärtigen Zustand der Banco-Zettel, v kateri je položaj Ilirskih provinc primerjal s Francijo in Združenimi državami Amerike, kjer so se prav tako morali v določenem obdobju znebiti bankovcev. Sklenil je, da je položaj v Iliriji ugodnejši, saj:

• je bil umik iz obtoka napovedan vnaprej;
• je bilo mogoče papirnati denar v Avstriji zamenjati za blago;
• je bilo mogoče kovine in drugo blago zlahka izvažati v Italijo ter tako pridobivati kakovosten denar;
• so bile francoske čete plačevane v dobrem (kovinskem) denarju;
• so javne blagajne bancozettle sprejemale po nekoliko nižjem tečaju od dunajskega.

Nekdanji pobiralec davkov J. A. Prešeren (Prechern) je v francoščini izdal Tarif des monnaies d’après les arrêtés de Marmont. Med letoma 1810 in 1811 je v različnih tiskarnah v Ljubljani in Trstu izšlo še več podobnih knjižic. Dejstvo, da so bili ti natisnjeni v vseh jezikih dežele, jasno kaže, kako velika je bila potreba prebivalstva po takšnih pripomočkih.

Vendar je pri izvajanju predpisanih ukrepov prihajalo do številnih težav: že v prvih tednih so mnogi ljudje zavračali sprejemanje bancozettlov, zato je bilo treba s posebnim obvestilom Dauchyja z dne 27. novembra 1809 odrediti, da jih morajo sprejemati, razen če so bili raztrgani. Kmalu se je pojavila tudi špekulacija: prekupčevalci so bankovce za 5 goldinarjev iz leta 1800 menjavali za bankovce po 2 goldinarja, zato je moral intendant za Gorenjsko 1. februarja 1810 takšne prakse prepovedati in poudariti, da se bankovci za 5 goldinarjev iz leta 1800 – tako kot vsi drugi bancozettli – sprejemajo povsod. Pri zlorabah so sodelovali celo nekateri državni uradniki. Carinski uslužbenci so npr. zavračali sprejem manjšega billonskega denarja po tarifi z dne 10. januarja in zahtevali menjalno razmerje 6:1. S posebno okrožnico z dne 26. februarja 1810 je bilo določeno, da bodo v primeru neupoštevanja teh pravil odstavljeni in aretirani. Posamezni blagajniki so zlato in srebro menjavali za bancozettle in obratno ter pri tem ustvarjali dobiček; okrožnica z dne 27. februarja je takšno trgovanje prepovedala in odredila, da morajo blagajniki v dnevnikih in potrdilih natančno navajati vrsto prejetih vrednosti.

V bolj oddaljenih krajih ukrepov ni bilo mogoče izvajati tako hitro. Intendant Vienney je sporočil 28. februarja v Karlovec, da se izvajanje odloka o razvrednotenju bancozettlov v civilni Hrvaški odloži, dokler ne bo v obtok uvedena druga valuta. Pozneje se je občina pritožila intendantu, da francoske čete ponovno prinašajo kovance za 7,85 in 12 krajcarjev – slab denar, katerega dejanska vrednost ni presegala 4 krajcarjev – prebivalci so jih morali sprejemati po nominalni vrednosti 18, 20 in 24 krajcarjev; zahtevala je, da se to prepove. Tudi javnim blagajnam je primanjkovalo kakovostnega (kovinskega) denarja, kar je povzročalo težave pri izplačevanju vojaških plač, saj so bile čete 1. januarja 1810 postavljene na mirnodobno stanje in so zato prenehale z rekvizicijami. Dauchy je 10. aprila 1810 priporočil intendantom, naj ves papirnati denar v javnih blagajnah pretvorijo v kovance, vendar je moral njegov naslednik Belleville še 20. novembra izdati okrožnico proti špekulacijam in agiotiranju.

V Kranju so ponarejali bankovce za 2, 5, 10 in 50 goldinarjev, na kar je bila javnost opozorjena 12. junija, storilec – slikar Leopold Layer, ki naj bi to počel iz stiske – je bil konec junija aretiran.

Tudi odnosi z Avstrijo so povzročali težave. Dunaj je 11. aprila 1810 sporočil, da bodo bancozettle za 1000 florinov zamenjevali le do 1. julija. Avstrija je nato 31. januarja 1812 sama umaknila svoje bancozettle iz obtoka, kar je povzročilo velike izgube več trgovskim hišam v Trstu, ki so leta 1809 svoj zlati in srebrni denar zamenjale za bankovce; nekatere med njimi so zaradi tega celo propadle. Poleg tega so plačila po pogodbah, oporokah in drugih pravnih aktih, sklenjenih v starejših bancozettlih, sprožila mnoge spore. Sodna evidenca pritožbenega sodišča v Ljubljani je bila polna pritožb trgovcev zoper sodbe trgovskih sodišč v Trstu, Reki in Ljubljani ter prvostopenjskih sodišč v Gorici, Rovinju, Karlovcu in drugih krajih. Marmont je v svojih Spominih (Mémoires) povzel, da je z določitvijo vrednosti papirnatih goldinarjev precej pod dunajskim tečajem dosegel rezultat, da so vsi hiteli pošiljati svoje bankovce na Dunaj in uvažati denar; toda ker je bila začetna tarifa za osnovni denar napačno izračunana, je ta denar še naprej prihajal iz Avstrije, kar je zahtevalo novo tarifo. Dejansko so se Ilirske province s postopno odpravo avstrijskega denarja izognile katastrofi, podobni avstrijskemu bankrotu 15. marca 1811, za kar bi bili lahko prebivalci hvaležni. Toda množice so očitno čutile le izgube, obramba papirnatega denarja pa je na seznamu ilirskih pritožb vidno mesto.

Obravnavano je bilo tudi posebno vprašanje zadrskega papirnatega denarja, izdanega med obleganjem leta 1809. Marmont je predlagal, naj se Italijanskemu kraljestvu, kateremu je Dalmacija pripadala v letih 1806–1809, naloži povračilo v višini 328.000 frankov. Ta znesek je bil nižji od nominalne vrednosti in je predvideval umik denarja iz obtoka. Gaudin je o tem 20. aprila 1810 poročal Napoleonu. Marmont je 2. aprila izdal dva odloka: prvi je odredil predložitev deklaracije intendantu v Zadru, drugi pa je določal pogoje odkupa, in sicer: zneski do 10 frankov so se povrnili v celoti, zneski med 10 in 50 franki v polovici, zneski nad 50 frankov pa v četrtini. Za izvedbo tega povračila je bilo iz izrednega prispevka za Škradin namenjenih 100.000 frankov. Vsi ukrepi na denarnem področju so izhajali iz prizadevanja ilirskega vodstva, da bi v deželi čim prej vzpostavilo zdravo in stabilno valuto. Na papirju je bil ta cilj dosežen razmeroma hitro, v praksi pa se je postopek zavlekel. Sledovi teh denarnih težav se še dolgo pojavljajo tako v delovanju oblasti kot tudi pri posameznikih. Augsburški goldinar se je ohranil tudi v zasebnih obračunih, kjer je celo prevladoval; pojavlja se celo v uradnih aktih oblasti. Za augsburški goldinar je še naprej veljalo razmerje 2 franka in 58 centimov.

Primarni sektor

Kmetijstvo in položaj kmeta

Posamezne province Ilirije so se glede poljedelstva in živinoreje med seboj precej razlikovale. Koroška, zelo gorata dežela in zato malo primerna za pridelovanje žita, se je ukvarjala predvsem z živinorejo: konj, volov, krav in ovac. Pred priključitvijo jih je izvažala, kot navaja intendant de la Moussaye v svojem statističnem opisu okrožja.

Na Kranjskem je bilo kmetijstvo (znotraj tega: poljedelstvo in vinogradništvo bolj razvito, tudi čebelarstvo). Na hrvaških ravninah so pridelovali žito in se pečali s prašičerejo. Na območju Gorice in v Istri so gojili predvsem južne kulture, oljke in vinsko trto. Dalmacija in Dubrovnik sta se odlikovali po nerodovitnosti tal. Način obdelovanja zemlje, ki je bil v zahodnih provincah že razmeroma napreden, je bil v vzhodnih še primitiven.

Edine izboljšave, ki jih je uvedla vlada, in sicer na pobudo de Chabrola, so bile uvedba krompirja v Dalmaciji, kjer ga prej niso poznali; nato odlok z dne 17. marca 1811, ki je zaradi podpore vinogradnikom na Dolenjskem in hkrati zaradi omejevanja odtoka denarja v Avstrijo uvedel dajatev 7 frankov 25 na ejmer (80 steklenic) za vina iz Avstrije; razdelitev 200 topniških in konjeniških konj premožnejšim kmetom ob obveznosti vračila, ki jo je izvedel Marmont ter priprava spomenice o obnovi državne kobilarne v Lipici. Po drugi strani je Kranjska kmetijska družba prenehala delovati, medtem ko je bila živinoreja dodatno prizadeta zaradi pomanjkanja soli.

Kljub temu bi bilo mogoče izvesti številne izboljšave, kar je priznavala tudi vlada. Chabrol je zapisal, da je bilo kmetijstvo na splošno zelo zaostalo in prizadeto zaradi rekvizicij in vojn. Zlasti Dalmacija in Istra sta na svojih kamnitih tleh komaj zagotavljali del lastnega preživetja. Po njegov bi bilo mogoče izboljšati pasme živine in poskusiti z gojenjem bombaža, vendar je to preprečevalo slabo finančno stanje. V skoraj vseh provincah so bila tudi (manjša) močvirja, katerih izsuševanje bi prineslo nova obdelovalna zemljišča ali vsaj travnike, vendar bi to zahtevalo velika finančna sredstva.

Ker vlada zaradi slabih financ sama ni mogla uresničiti potrebnih ali zaželenih izboljšav, jih je skušala vsaj spodbujati. 9. oktobra je Télégraphe Officiel obvestil o krompirju in načinih njegove uporabe. 18. decembra je bil objavljen poziv k izboljšanju ovčereje z rejo španske pasme merino, ki se je dobro razvijala v Italiji, zlasti v Vareseju pri Milanu. Podobno podnebje naj bi omogočilo njihovo uspešno razširitev. 1. aprila naslednjega leta je uprava teh posestev ponudila prodajo takih ovc Iliriji po ceni 100–120 frankov na žival, odvisno od kakovosti volne. Članek z dne 1. januarja 1812 o vrtnarstvu, ki je bilo v Iliriji slabo razvito, je prinesel podatke o boleznih sadnega drevja in načinih njihovega zdravljenja. 11. aprila je sledilo obvestilo o ovčereji Garagnin pri Trogirju, kjer so po uvedbi španskih ovac leta 1811 dosegali dobre rezultate, zlasti bolj fino in kakovostno volno. 20. maja pa je manjša čreda merinov, ki jo je v Vareseju kupil baron Žiga Zois, prispela na Kranjsko. Ti nasveti so bili deloma uresničeni na pobudo zasebnikov; vendar je prebivalstvo na splošno ohranilo tradicionalne, bolj ali manj učinkovite načine obdelovanja zemlje in reje živine.

Za izboljšanje položaja kmetov je bilo storjenega več. Naslovili so vprašanje fevdalizma, ki je v Iliriji obstajal ob prihodu nove oblasti, skupaj s tlako in dajatvami, ki so jih kmetje dolgovali svojim zemljiškim gospodom. Francoski režim tega sistema ni v celoti odpravil. Popolna odprava, ki bi najbolj ustrezala njegovim načelom, ni bila mogoča, saj je bil sistem zakoreninjen. Vlada je zato ubrala srednjo pot: delno je odpravila fevdalne obveznosti, preostalo pa poskušala urejati z nasveti in priporočili. Fevdalci so menili, da je šla predaleč, kmetje pa, da premalo. Dejansko je bil storjen pomemben korak naprej, kar pa je postalo očitno šele kasneje, v času ponovne avstrijske oblasti, ko se fevdalni sistem ni več mogel v celoti obnoviti.

Zanimivo je, da so kmetje v Ilirskih provincah, sicer nejasno in nezavedno, povezovali francosko oblast z idejo svobode. To potrjuje vrsta poskusov, zlasti na Kranjskem in v civilni Hrvaški, da bi med letoma 1809 in 1813 odpravili tlako in fevdalne dajatve. Že novembra 1809 je neki zemljiški gospod iz civilne Hrvaške poročal, da so njegovi kmetje javno govorili (po njegovem zapisu v latinščini): »Galli sumus, liberi sumus« (»Francozi smo, svobodni smo«). Vlada je morala kmalu poseči in takšna prizadevanja omejiti. Dne 9. julija 1810 je intendant Vienney odgovoril karlovški občini, da bo tlaka ostala v veljavi, dokler cesar ne odredi sprememb v fevdalnem sistemu Hrvaške. Sledilo je veliko pritožb in sodnih sporov. Z odlokoma z dne 23. in 31. julija je Marmont ustanovil posebno komisijo za reševanje sporov med zemljiškimi gospodi in kmeti v civilni Hrvaški ter imenoval njene člane. Ta organ je imel veliko dela. Njegove odločitve so bile dokončne in takoj izvršljive. Kljub temu so se pojavljali zapleti: Buson, prvi sodnik civilne Hrvaške, je pisal intendantu de Contadesu, da zavrača izvršitev razsodbe proti kmetom gospostva Sislavić, ker jo je imel za krivično in samovoljno; tudi kmetje se ji niso hoteli podrediti.

252. člen odloka z dne 15. aprila 1811 je brez odškodnine odpravil osebno tlako (12 dni letno), vse druge tlake pa so postale odkupne. Zemljiški gospodje so dokončno izgubili sodno oblast. Podložniki so morali plačevati zemljiški davek, v zameno pa so se njihove dajatve do zemljiških gospodov zmanjšale za petino. Četudi so kmetje to delno svobodo razlagali po svoje in so zahtevali radikalno odpravo vseh fevdalnih dajatev, kar je bilo z vidika vlade preveč skrajno. Želeli so, da bi bili podrejeni le cesarju. Obstaja več primerov takšnega nekoliko naivnega razumevanja. A. Huha iz Kozarij, ki so mu zasegli premoženje zaradi neplačila fevdalnih dajatev, je ugovarjal, da redno plačuje, kar dolguje cesarju, in da nima ničesar drugega za plačati. V Kozarjah je izbruhnil upor, zaradi katerega so mu morali zaseženo živino vrniti. J. Sterle iz Iga vasi je ob podobni priložnosti odgovoril: »Smo cesarjevi in ne dolgujemo tlake gospodom. Delam na cesarskih cestah; to dolgujem cesarju, gospodom pa nič.« Pri tem se je skliceval na davčnega pobiralca in kaplana v Ložu, ki sta izražala enako stališče.

Razglas ilirske vlade, 4. junij 1812

Guverner Bertrand je 4. junija 1812 moral izdati odlok, s katerim je skušal umiriti podeželsko prebivalstvo, ki so ga nekateri zavajali z mislijo, da so bile dajatve in tlaka odpravljene brez odškodnine. Poudaril je, da so bile brez odškodnine odpravljene le osebne tlake, medtem ko so druge pravice fevdalne narave ostale odkupljive. Vse naturalne in denarne dajatve so se morale še naprej plačevati kot prej, z izjemo zmanjšanja za petino. Dokler odlok ne bi določil načina in višine odkupa tlake, so se te še naprej vršile po dotedanji navadi. Odlok izrecno določa tudi, da bodo kmetje, ki bi zavračali dajatve ali tlako, k temu prisiljeni po pravni poti, po potrebi tudi z vojaško prisilo. Posebej je bilo poudarjeno, da je razlaga cesarskega ukaza pridržana izključno Napoleonu, kar kaže, da je oblast preprečila samovoljne razlage med prebivalstvom. Hkrati je odlok nalagal upravnim in cerkvenim oblastem, da morajo njegove določbe javno razglasiti: intendanti in škofje naj bi poskrbeli, da so župani in duhovniki vsebino odloka oznanili ljudem ter ga dali javno prebrati in izobesiti. Tudi vlada sama je obsežno uporabljala tlako za javna dela. Brez te zelo poceni delovne sile ne bi mogla zgraditi tolikšnega števila cest, mostov in drugih objektov. Odlok z dne 18. marca 1813 je določil razdelitev in način plačila tlake: plačilo je znašalo 50 centimov za en delovni dan človeka in 1 frank za en delovni dan z vozom.

Chabrol, ki je mislil, da gre le za polovične ukrepe, se je nad tem pritožil v pismu z dne 29. aprila 1813 Anne-Charles de Montalivet. Zapisal je: »Vprašanje med nesrečnimi kmeti in njihovimi zemljiškimi gospodi je še vedno nerešeno.« Dodal je, da je bil pripravljen osnutek odloka, ki naj bi določil pravice lastnikov in kolonov po vzoru veljavnih ureditev v departmajih ob izlivu Labe. Takšno kompromisno reševanje fevdalnega sistema pa je bilo po njegovem mnenju nezdružljivo z uvedbo zemljiškega davka ter z ureditvijo dedovanja in prenosa lastnine. Šlo je za iste dajatve, ki so se stekale v različne blagajne, vendar skupaj še vedno obremenjevale kmeta. Zato je menil, da je treba pridobiti prebivalstvo, medtem ko je bila plemiška stan stan še vedno močna, in da bi bilo morda celo modro začeti z zmanjšanjem njenega vpliva prav prek teh dajatev.

Tem predlogom pa ni bilo ugodeno, zato so spori med zemljiškimi gospodi in kolonci trajali do konca obstoja Ilirskih provinc. O tem vprašanju je 12. avgusta 1813 v Télégraphe Officiel (št. 64) objavil tudi članek Charles Nodier. Čeprav od romantičnega pisatelja ni za pričakovati poglobljenega ukvarjanja z gospodarsko zgodovino, je zanimivo, da se je njegov edini članek, ki se dotika tega področja, nanašal prav na problem fevdalnega sistema, kar nakazuje, da je bilo to vprašanje zelo aktualno. V svojih spominih Nodier navaja, da so na upravo nenehno prihajale pritožbe tako zemljiških gospodov proti kmetom kot kmetov proti gospodom glede fevdalnih dajatev. Generalni guverner je zato naročil intendantom, naj se spravijo in naj zemljiške gospode opozorijo, da so kmetje ljudje, ki imajo poleg dolžnosti tudi pravice. Hkrati je bilo treba kmete poučiti o namerah vlade in jih odvrniti od samovoljnega izvrševanja pravice. Obe strani sta imeli na voljo sodne poti in sta se lahko zoper odločitve pritožili neposredno pri generalnem guvernerju. Nekateri kmetje, ki so zavrnili plačilo dajatev, so bili k temu prisiljeni, tisti, ki so ob tem poskušali spodbujati upore, pa so bili aretirani. Ker pa so bili ocenjeni kot zavedeni, jih je generalni guverner po brezpogojni podreditvi zakonodaji ponovno izpustil. Zdi se, da ta priporočila niso bila zelo uspešna. Po vrnitvi Avstrijcev so se med podložniki pojavile nove tesnobe in upori. Zato je 19. novembra 1813 baron Latterinann, začasni guverner, odredil, da se francoski odloki o tej zadevi začasno ohranijo.

Gozdarstvo in sečnja

Ilirska uprava se je precej bolj dejavno ukvarjala z gozdarstvom kot s kmetijstvom, kar je bilo verjetno povezano tudi s tem, da je postala lastnica obsežnih gozdov, zlasti na Koroškem in v Hrvaški. Vendar pa je treba poudariti, da je arhivsko gradivo za ta del uprave zelo nepopolni, zato mora tudi prikaz razmer v ilirskih gozdovih ostati precej shematičen.

Ilirska vlada je imela pri gozdovih dve nalogi, in sicer, je najprej morala urediti gozdarsko upravo, nato pa še gospodarjenje z lesom. Prva naloga ni povzročala večjih težav, razen boja proti gozdnim prekrškom; druga pa je bila precej zahtevnejša. Gospodarsko izkoriščanje številnih gozdov je bilo skoraj nemogoče zaradi pomanjkanja prometnih povezav. Tudi, kjer so te obstajale, so bile v slabem stanju. Prav tako sta zastoj industrije in prenehanje plovbe tako znižala ceno lesa, da se sečnja ni obrestovala. Skupno gledano je bilo bogastvo ilirskih gozdov mrtvi kapital. 23. marca 1810 je bil Alphonse La Devese imenovan za generalnega inšpektorja ilirskih gozdov. Z odlokom z dne 5. junija pa je bila oblikovana prva gozdarska organizacija: en generalni konservator, dva inšpektorja prvega in dva drugega razreda, devet podinšpektorjev ter gozdni nadzorniki in pazniki. Pod pristojnost generalnega konservatorja je spadala tudi uprava gozdov šestih polkov v Vojaški Hrvaški. Odlok z dne 9. avgusta je državne ilirske gozdove oprostil vseh dajatev. Generalni guverner je imenoval začasne uradnike in od francoske uprave zahteval podinšpektorje in paznike, ki bi znali nemško in francosko; takšne ljudi je bilo mogoče najti le na levem bregu Rena. Zato je oktobra Gaudin poslal Barranta, podinšpektorja iz Spaa, skupaj z nekaj uslužbenci, da pripravi organizacijski načrt. Vendar je odlok z dne 15. aprila 1811 (164. člen) še vedno le začasno ohranil organizacijo z dne 5. junija.

Šele z odlokom iz 24. julija je bila dokončno urejena gozdarska organizacija. Imela je tri konservatorate: enega v Ljubljani za Kranjsko, Koroško in Istro; enega v Karlovcu za civilno Hrvaško, Reko in kvarnerske otoke; ter enega v Reki za Dalmacijo in Dubrovnik. Ohranili so se le dokumenti za prvi konservorat. Letni stroški zanj so znašali 108.400 frankov, za preostala dva pa 80.000 frankov, kar je presegalo vse prihodke ilirskih gozdov, tudi ob predpostavki najugodnejše uprave. Gozdove so razdelili v tri razrede: cesarske, zasežene in občinske; da bi pokril stroške, je La Devese leta 1810 zasegel več občinskih in zasebnih gozdov. Prihodki so izvirali iz drobne prodaje lesa po tarifah, določenih po zasebnih cenah, ter iz precej visokih glob. O skupnih prihodkih gozdov pa ni nobenega podatka.

Različne pravice do rabe, paše, ledine ipd., ki so jih imele občine in posamezniki, so povzročale gozdarski upravi veliko dela. Že na začetku, 7. septembra 1809, je Napoleon iz Schönbrunna revnim dovolil, da so za zimo sekali les v cesarskih gozdovih. Kmalu pa so ti gozdovi postali državni, zato je intendant Fargues 23. oktobra sprejel ukrepe, da ta dovoljenja ne bi škodovala gozdovom v Idriji, in napovedal, da bo podoben ukrep uvedel še za druge gozdove. Dovoljenje pa je bilo 4. decembra istega leta preklicano.

Prvi ukrep La Deveseja je bilo obvestilo z dne 15. junija 1810 o mladih nasadih in posekih drevja. Zaradi njihove zaščite je bilo zasebnikom strogo prepovedano spuščati koze in ovce v cesarske gozdove. Živali, ki bi jih tam našli, naj bi bile usmrčene in zaplenjene v korist gozdnega paznika, lastnik pa kaznovan z denarno kaznijo. Gozdna uprava je določila tudi nekatere površine, kjer bi posamezniki smeli pasti živino, vendar le ob plačilu majhne dajatve in z dovoljenjem konservorata, ki bi določilo tudi število živali. 22. julija 1811 je obvestilo intendanta Basellija za Kranjsko, pozvalo vse, ki so menili, da imajo pravice v cesarskih gozdovih, naj v treh mesecih predložijo svoje listine intendancam ali poddelegacijam. Tisti, ki so listine izgubili, so morali dokazati, da so te pravice uživali od nekdaj ali že več let. 27. septembra 1812 je Bertrand določil tarifo glob za prekrške v cesarskih, občinskih in javnih gozdovih. 10. junija 1813 je Junot ponovno izdal odlok, po katerem so morali vsi zadevni posamezniki ali občine v treh mesecih predložiti svoje listine. Tistim, katerih pravice so bile že priznane in določene v intendančnih svetih, tega ni bilo treba opraviti. Ti sveti so morali listine preveriti do 1. januarja 1814. Vse pravice v gozdovih so se smele izvrševati le pod nadzorom gozdarskih uradnikov. Jasno je torej, da vprašanje gozdarskih pravic v Iliriji ni bilo nikoli dokončno rešeno. Prišlo je do številnih sporov med občinami zaradi pravic do sečnje in paše v različnih gozdovih ter do velikega števila prekrškov v cesarskih gozdovih; sodni zapisniki, zlasti v Karlovcu, Ljubljani in Beljaku, so bili kljub visokim globam s tem preobremenjeni. Chabrol je 11. maja 1813 še pisal intendantu Des Malletsu o prebivalcih Bistrice, ki so trdili, da nekateri gozdovi pripadajo njim od nekdaj, in niso dovoljevali gozdnim uradnikom, da bi jim določili sečnjo. Dodal je, da bi se ob takem ravnanju vrnili v zmedo stare uprave, kateri je bilo mogoče pripisati tudi opustošeno stanje ilirskih gozdov.

Zanimivo je omeniti, da so pozneje nekateri strokovnjaki ugotavljali, da je bilo gozdarsko upravljanje samo po sebi dobro zasnovano, vendar slabo izvedeno: uradniki niso imeli ustreznega strokovnega znanja, nadzorov je bilo malo ali skoraj nič, zaradi česar so prebivalci gozdnih območij povzročali precej škode.

Les je porabljal v rudnikih in tovarnah, za proizvodnjo oglja in pepelike ter v ladjedelništvu. To je bilo predvideno že v seznamu z dne 19. junija 1810, kjer so bili določeni lesovi, ki jih je bilo dovoljeno izvažati, in tisti, katerih izvoz je bil prepovedan. V prvi skupini so bili gradbeni les, jamborski les s premerom pod enim čevljem (0,325 m) ter kurilni les. V drugi skupini pa hrastov les, jamborski les nad enim čevljem (0,325 m) ter ves les za topniške podlage. Podobno beremo v Chabrolovem poročilu z dne 28. novembra, da ogromni gozdovi pokrivajo velik del ilirskega ozemlja, predvsem na Kranjskem, Hrvaškem in Koroškem, ter da jih je mogoče oceniti na skoraj 800.000 ha. Nekateri imajo povezave z cestami in rekami, vendar jih je v danih razmerah večino mogoče izkoriščati le zelo težko. Velike tovarne na Kranjskem in Koroškem so v preteklosti porabile del tega lesa, vendar sta pomanjkanje tržišč in zastoj trgovine to porabo zmanjšala. Les je bil v teh treh deželah praviloma zelo poceni, zato bi lahko mornarica in druge javne službe tam našle ugodne zaloge. Organizacijski odlok z dne 15. aprila 1811 pa je v členih 170, 171 in 270 določil, da se les za potrebe rudnikov in tovarn zagotavlja po cenah, ki spodbujajo industrijo; da se les, primeren za mornarico, skrbno ohranja; ter da minister za mornarico pošlje ladjedelskega inženirja, ki pregleda te gozdove in organizira njihov transport na mesta gradnje.

Največji pomen pa je imela uporaba lesa za mornarico. 11. septembra 1811 je nekdanji intendant Reke de Chassenon poslal poročilo o ladjedelniškem lesu v Iliriji. Poročal je, da naj bi sicilijanska mornarica ta les kupovala po tako nizkih cenah, da ga je ne le uporabljala zase, temveč ga je deloma tudi preprodajala Angležem. Gozdovi na Velebitu, so po njegovem opisu (bili) pragozdovi z izjemnimi hrasti, kakršnih v Franciji ni, ter z veličastnimi jelkami, ki so primerne za jambore, pa tudi z bukvami, jesenom, bresti in borovci. Chassenon nato pregleda različne gozdove hrvaških polkov in ugotavlja, da bi bilo treba zgraditi ceste, ki bi jih naredile dostopne, urediti skladišča ter aktivirati ladjedelniške zmogljivosti v Kraljevici, ki jo opisuje kot enega najlepših evropskih ladjedelniških pristanišč, dobro zaščitenega pred sovražnimi napadi in nevihtami.

Z odlokom z dne 14. novembra 1811 je bilo odločeno tudi, da je les v Istri, namenjen izvozu v Benetke, oproščen izvoznih dajatev. Vendar pa niti ilirska niti italijanska mornarica nista bili dovolj močni, zato ti trgi niso izpolnili pričakovanj, ki so jih zbudili.

Sekundarni sektor

V Iliriji je delovalo veliko rudnikov, hkrati pa je bila njena industrija revno razvita, z izjemo metalurške dejavnosti, ki je bila tako tesno povezana z rudniki, da jo je treba obravnavati skupaj z njimi.

Rudniki in metalurgija

Najpomembnejši rudniki in obrati so se nahajali na Koroškem in Kranjskem, manj jih je bilo v Istri in na Hrvaškem. Medtem ko so bili rudniki v zadnjih treh provincah večinoma v zasebni lasti, sta bili približno dve tretjini rudnikov na Koroškem v državni lasti. Kljub temu se francoska uprava z njimi ni začela resneje ukvarjati vse do nekaj mesecev po priključitvi, kar je imelo, kot bo še pokazano, neugodne posledice. Za vodenje rudnikov so bili poslani trije francoski inženirji: najprej Gallois, ki je bil v Ilirijo napoten 21. marca 1810 in je 29. junija postal glavni rudarski inženir Ilirije; kasneje pa še Leboullenger in Lemaire, inženirja drugega razreda, ki sta bila 16. oktobra dodeljena rudnikom v Idriji. Na podlagi njihovih poročil in dopisovanja – deloma z ilirsko vlado, predvsem pa z generalnim direktorjem rudnikov v Parizu, grofom Laumondom – je mogoče oblikovati sliko o stanju ilirskih rudnikov in metalurških obratov, ki do sedaj ni bila podrobneje raziskana, in to tako za državne kot zasebne obrate. Poleg teh treh oseb je deloma ostalo tudi domače strokovno osebje. O Galloisu je Pellenc zapisal, da na splošno velja za uglednega znanstvenika in sposobnega človeka. V njegovih poročilih o rudnikih na Kranjskem in Koroškem pa so se pojavile tudi nekatere napake, saj je vanje vnašal upravne pripombe, splošne poglede in celo nasvete, nad katerimi so se lastniki pritoževali; ti so morda prispevali k temu, da so oblasti sprejele tudi nekatere napačne ukrepe. Kljub temu so vsi hvalili njegovo redoljubnost, delavnost in poštenost kot upravitelja Idrije, kjer je kasneje prevzel vodilno vlogo.

Avgusta in septembra 1810 je Gallois opravil potovanje, med katerim je obiskal svinčene rudnike v Plajberku in Rablju, cinkarne v Greifenburgu, Großkirchheimu in Lainachu, medeninasto livarno v Lienzu, nato še novoustanovljene železarne v Trgovi pri Kostajnici, opuščene rudnike srebronosnega bakra na turški meji na območju 6. polka, rudnike bakra v Samoboru ter več drugih opuščenih rudnikov in fužin v civilni Hrvaški. Njegova poročila Rudarskemu svetu v Parizu je spremljalo pet zabojev mineralov.

Rudnike je potrebno obravnavati glede na vrsto rude, pravni položaj in razvoj jih lahko razdelimo v tri jasno ločene skupine: državne svinčene rudnike in cinkarne na Koroškem; železove rudnike in zasebne obrate na Kranjskem; ter državni rudnik živega srebra Idrija, ki je imel v upravi povsem poseben položaj, saj je Napoleon vanj polagal velika pričakovanja. Obrati na Hrvaškem in v Istri niso tvorili posebne skupine, temveč jih je mogoče obravnavati s Kranjsko. Obravnava se začne z Idrijo, katere razvoj se je močno razlikoval od drugih dveh skupin.

Idrijski rudnik

Idrijski rudnik je imel pod avstrijsko oblastjo izjemno privilegiran položaj. Gallois je pohvalno opisal avstrijski sistem upravljanja in menil, da prav ta pojasnjuje sloves rudnika. Njegova uprava je delovala skoraj kot samostojna oblast. Proizvodi rudnika so bili oproščeni vseh carin in so imeli zagotovljen trg v španskih rudnikih Južne Amerike. Rudarji so bili oproščeni vojaške obveznosti in jih je uprava oskrbovala po lastni ceni, saj območje zaradi skromnih naravnih razmer ni moglo zadostiti niti desetini potreb populacije. Prebivalci idrijskega gospostva so bili oproščeni davkov in tlake, njihova edina obveznost pa je bila prevoz rudniških proizvodov po ceni, ki jo je določila uprava. Rudnik je imel tudi skladišče v Ljubljani, urad v Sisku za nabavo žita, premogovnik in steklarno v Zagorju. Kar zadeva proizvodnjo, statistika za leta 1807, 1808 in 1809 (v dunajskih centih po 56 kg) navaja naslednje količine:

• živo srebro: 3.431–65½, 3.812–11¼, 3.482–27
• cinober (vermilion): 692, 416–50, 444–29½
• blagi sublimat: 18–26, 12–37, 4–90
• cinabarit: 294–5, 275–5, 183–30
• korozivni sublimat: 136–85, 547–12¾, 240–33
• precipitát: 123–24½, 56–81½, 18–38

Število rudarjev je znašalo 929, 942 in 725. Marmont je skupno letno vrednost proizvodnje ocenil na 1.500.000 frankov, čisti letni dohodek pa na 500.000 frankov. Gallois je Idrijo opisal kot kraj z 1.200 delavci, 600 upokojenci, 300 vajenci in pribl. 7.000 prebivalci, z obsežnimi gozdovi in infrastrukturo ter z letno bruto proizvodnjo živega srebra blizu 2 milijonov frankov in čistim dohodkom med 600.000 in 700.000 franki. Takšno je bilo stanje pred priključitvijo.

Med vojno se je položaj precej poslabšal. Že aprila so vse zaloge prepeljali v skladišče v Ljubljani, nato pa na Dunaj. Francoske čete so Idrijo zasedle maja, začasno upravo pa je prevzela posebna državna uprava. Louis Toulon, ki je bil zadolžen za začasno vodenje, ni bil uspešen in je celo 17. oktobra za kratek čas padel v ujetništvo med kmečkim uporom, ki so ga zaposleni kmalu zadušili. Na koncu je bil odpoklican.

Ob priključitvi je bil rudnik v Idrija v zelo slabem stanju: delavci in uradniki niso prejeli plačila že od maja; zaostanek je znašal 72.311 goldinarjev; primanjkovalo je žita, prevozniki pa niso več hoteli delati. Nekdanji direktor ustanove Leopold von Passetzky, ki je začasno vodil rudnik, je zaprosil za pomoč Dauchyja. Ta je 17. novembra poslal 30.000 goldinarjev v papirju, vendar so bili bankovci tako poškodovani, da jih ni bilo mogoče uporabiti za plačila. Šele 13. decembra je upravitelj ljubljanskega skladišča Alborghetti prejel od Dauchyja 150.000 goldinarjev za nakup žita v Sisku in 79.000 goldinarjev za plače. Prodaja proizvodov je bila dovoljena le z njegovim soglasjem.

Prva prodaja je potekala 20. novembra; plačila so morala biti izvedena v gotovini ali s kratkoročnimi menicami po vnaprej določenih cenah (npr. za živo srebro 167 goldinarjev na cent, za cinober v kosih 175, v prahu 180 itd.). Odlok z dne 6. decembra, ki je prepovedal izvoz več kovin, je hkrati dovolil prost izvoz proizvodov iz Idrije in Zagorja. Vendar so bili ti ukrepi le začasni. 1 januarja 1810 se je stanje izboljšalo. Napoleon je v prepričanju, da lahko iz rudnika pridobi velike dobičke, Idrijo dodelil redu treh zlatih run (ki pa je obstajal le na papirju) in predvsem naložil posebni državni upravi odkup njenih proizvodov. S tem se je Idrija izognila usodi drugih ilirskih rudnikov: po letu 1809 ni več trpela pomanjkanja denarja, saj je redno prejemala potrebna sredstva, proizvodnja je potekala nemoteno, prodajo pa je prevzela država. Istega dne je začel veljati tudi nov tarif za plače in prevoze; država je za cent živega srebra plačevala 130 goldinarjev, za cinober pa 140, denar pa so iz Benetk dovažali z varovanimi prevozi. V istem letu so del avstrijskih uradnikov nadomestili Francozi. Leta 1810 je osebje rudnika štelo: 6 članov upravnega sveta, 28 administrativnih uslužbencev ter 337 delavcev v rudniku (med njimi 160 rudarjev), poleg tega še delavce v različnih spremljajočih dejavnostih – skupaj 542 oseb.

Napoleon se je za Idrijo posebej zanimal tudi kasneje. 10. oktobra je pisal grofu Defermonu, naj poskrbi za ugodne pogodbe, pošlje iz Benetk 300.000 frankov za tekoče stroške, skladišči živo srebro v Trstu ter odkupi tudi tisto, ki ga je ilirska uprava prejela kot plačilo. Tako je razpolagal s približno 2000 centi živega srebra, katerih prodajo je nameraval uravnavati glede na razmere na trgu, da bi ohranjal ali celo zvišal ceno. Ni presenetljivo, da se je ilirska vlada upirala temu, da bi izgubila to premoženje. Marmont je obiskal Idrijo in zahteval, da bi rudnik prešel pod ilirsko upravo, ob pogoju, da bi vsako leto določeno količino živega srebra izročali Redu treh zlatih run. Toda Napoleon Bonaparte se s tem ni strinjal. 13. oktobra je pisal grofu Defermonu, da morajo biti razmerja med ilirsko vlado in posebnim državnim skladom zaključena. Idrija je po njegovem v celoti pripadala temu skladu – od osvojitve do prenosa na red – in ni bila odvisna od ilirske uprave. 1.583 centov živega srebra, ki jih je prejela ilirska vlada, je bilo treba vrniti skladu v zameno za povračilo izplačanih sredstev. Sklad je lahko živo srebro hranil dalj časa; skupno naj bi razpolagal z 2815 centi živega srebra in 358 centi cinobra. Za živo srebro naj bi se plačalo 970.000 frankov, za druge proizvode 160.000 frankov, skupaj 1.130.000 frankov. Od tega bi morali 300.000 frankov poslati kot predplačilo rudniku in povrniti stroške ilirski vladi, preostanek pa razdeliti med sklad in red. Ko je Defermon dvomil, da bo rudnik prinesel 500.000 frankov, mu je Napoleon odvrnil: »Rudnik sem dal redu treh zlatih run; prinesel bo, kolikor bo pač prinesel.«

V Idriji je sicer še naprej veljal avstrijski upravni sistem, vendar je bilo treba pripraviti novo ureditev. 10. oktobra je Napoleon na posebno nalogo poslal generala grofa Lauristona, z glavnim ciljem, da v Idriji preuči upravo in pripravi nov pravilnik. Lauriston je 3. decembra poročal Napoleonu, da je osnutek predstavil velikemu kanclerju reda ter – podobno kot Gallois – pohvalil avstrijsko ureditev. Zato spremembe v novem pravilniku niso bile velike: francoska uprava v Idriji se ni bistveno razlikovala od avstrijske, razen v eni ključni točki – odpravljena sta bila davčna oprostitev in izvzetje iz vojaške obveznosti, privilegija, ki sta Idriji prej zagotavljala njen poseben položaj.

Za generalnega direktorja rudnika v Idriji je bil 23. marca 1811 imenovan Gallois, ki je funkcijo nastopil 9. maja. V nastopnem govoru je predstavil nov pravilnik, ki je temeljil na prejšnjem avstrijskem sistemu – po njegovem mnenju ključnem za uspeh rudnika – ter na novejših izkušnjah. Gallois se je moral odpovedati svoji širši nalogi nadzora nad rudniki v drugih provincah, zaradi česar se je pritoževal, saj je s tem izgubil dodatne dohodke kot glavni inženir. Z odlokom 19. septembra 1812 je postal še župan Idrije. Županoval je do konca francoske oblasti v Iliriji. Sočasno sta bila druga inženirja, Lemaire in Leboullenger, poslana na druge naloge. 9. maja 1811 je bil za komisarja Reda treh zlatih run in nadzornika računov imenovan Andry d’Auberton. Med člani upravnega sveta sta bila tudi Krampelfeld, geodetski inženir, in Paysée, medtem ko je Wagner vodil steklarno v Zagorju. Nova uprava je lahko delovala brez finančnih težav. Že na dan nastopa je pisal Gallois Laumondu, da je rudnik nedavno prejel 85.000 frankov, cesar pa mu je odobril še milijonsko posojilo. Napoleon je 24. junija zapisal, da bo idrijski rudnik uspešen, ker je posebni državni sklad zagotavljal potrebna sredstva, ter dodal, da bi podobno pomoč lahko prejeli tudi drugi rudniki – vendar v zameno za izdelke po razumnih cenah. Ko je Bertrand julija obiskal Idrijo, je ugotovil, da rudnik deluje zelo živahno. Ob pogovorih z domačini pa se je izkazalo, da si ti želijo ponovne uvedbe starih privilegijev, zlasti davčne oprostitve in izvzetja iz vojaške obveznosti. Bertrand je odgovoril, da sta ti dve obveznosti temelj cesarstva in ju ni mogoče odpraviti, dopuščal pa je možnost, da si rudarji sami uredijo razporeditev teh bremen in izbirajo nabornike.

Uprava rudnika je dala 1. oktobra v prodajo kože, volno in lepilo, ki so nastajali kot stranski produkti pri pakiranju živega srebra. Poskušala jih je tudi drugače uporabiti, npr. z izdelavo tkanine iz starih vrvi ali sukna iz volne, vendar so bili ti poskusi zaradi previsokih stroškov kmalu opuščeni. Med novimi deli je bila junija 1812 zgrajena zapornica Andréossy, medtem ko drugi obrati niso doživeli sprememb. Odlok z dne 20. junija 1812, ki je dovolil prevoz proizvodov iz Trsta v Benetke, je bil povezan z vse večjo verjetnostjo vojne. Aprila 1813 je rudnik obiskal inšpektor Héron de Villefosse, ki je bil z upravo zadovoljen. Pritožbe proti direktorju Galloisu in upravi, ki jih je podal nadzornik računov Best (v 35 točkah), je ocenil kot neutemeljene. S tem je bil Best tudi odstranjen.

Čeprav uprava ni imela večjih težav, je prodaja proizvodov povzročala skrbi. Martin-Michel-Charles Gaudin je že leta 1811 opozoril na velike zaloge (1.866 centov) in negotov izkupiček. Španska trgovina je letno obsegala pribl. 3.000 dunajskih centov, vendar je povpraševanje zamrlo. Pred odstopom ozemlja je Avstrija prepeljala še 12.000 dunajskih centov na Dunaj, od tam pa naprej v Amsterdam, Hamburg, Lübeck, Frankfurt in Nürnberg. Za zagotovitev prodaje bi bilo po mnenju oblasti treba prepovedati tranzit prek francoskega carinskega območja, kot so to že storili v Italiji. 20. avgusta je odlok dovolil, da se ti proizvodi prodajajo v Trst. Najnižje cene za notranjo porabo (na dunajski cent, 56 kg) so bile določene: živo srebro 386,94 franka, cinober 387,50, korozivni sublimat 440,39, blagi sublimat 595,98, rdeči precipitát 495,34 in vermiljon 397,32; za licencirane kapitane in ladjarje pa so bile cene še višje.

Carmine Lippi, član Neapeljske akademije znanosti, je 3. novembra 1811 poslal Napoleonu spis o ilirskih rudnikih. V njem je hvalil njihovo bogastvo, hkrati pa trdil, da so v zatonu in zapuščeni. Zapisal je tudi, da je bila Idrija dodeljena Redu treh zlatih run z ocenjenim letnim dobičkom 500.000 frankov, vendar je bilo zaradi vojne na morju prodajo težko izvajati, saj so bili običajni trgi (zlasti španski rudniki srebra) izgubljeni. Zato se je živo srebro kopičilo v skladiščih. Napoleon je to rešil tako, da je njegov državni sklad odkupoval proizvodnjo, da je rudnik lahko deloval naprej, čeprav z manj dobička kot v običajnih trgovinskih razmerah. T. i. »okoliščine« so bile v resnici posledica celinske zapore, ki so Idrijo odrezale od vsakdanjega trga. Izdelki so se kopičili v skladiščih; kupcev ni bilo vse do 9. julija 1813, ko je Napoleon iz Dresdna pisal Eugènu, da ima v Benetkah za 5 do 6 milijonov funtov živega srebra. Dal mu je pooblastila da to živo srebro proda. V zadnjih dneh Ilirije je bil rudnik z odlokom z dne 27. septembra 1813 prenesen pod upravo Legije časti, ki je prevzela premoženje reda treh zlatih run. Gallois je bil tako podrejen grofu Lacépèdu, takratnemu velikemu kanclerju in zakladniku Legije.

Kar zadeva dejansko proizvodnjo v teh letih je znanih zelo malo podatkov, saj so bili arhivski dokumenti Idrije večinoma administrativne narave; gradivo naj bi bilo ob umiku leta 1813 odpeljano in se je domnevno izgubilo. Héron de Villefosse je v delu La richesse minérale (1822) navedel, da je proizvodnja leta 1812 znašala 4.832 dunajskih centov živega srebra, leta 1813 pa pribl. 5.000 dunajskih centov, ter da je bilo zaposlenih 750 rudarjev in 310 gozdarjev. Peter Hicinger je na podlagi ustnega izročila poročal, da je bila proizvodnja v teh letih celo višja, do 12.000 dunajskih centov letno, kar kaže, da naj bi prekomerno izkoriščali rudnik. V statistiki, ki jo je Gallois poslal Laumondu in je zajemala prvih osem mesecev leta 1813, so prihodki pridobljeni iz kreditov, odprtih pri državnem skladu (domaine extraordinaire), znašali 400.000 frankov, odhodki 452.864,90 frankov, vrednost proizvodov, izročenih državnemu skladu, pa 1.237.953,93 frankov. Čisti dobiček je znašal 783.089,84 frankov. Delavcem, upokojencem in zaposlenim je bilo še dolgovano 71.303,28 frankov; zaloge v skladišču so bile ocenjene na 231.309,90 frankov. Po odbitku dolgov se je izguba zaradi proizvodov, ki so ostali pri Avstrijcih, zmanjšala na 160.006,62 frankov. Neposlana je ostala predvsem proizvodnja druge polovice avgusta in septembra. Na zalogi so bili še žito in druge oskrbovalne dobrine v vrednosti 128.940,23 frankov. Kljub tem izgubam je osem mesecev poslovanja izkazovalo dobiček, ki je presegal 800.000 frankov, ocenjenih za celotno leto. Vendar je bil, kljub Napoleonovemu posebnemu interesu za rudnik, predvsem zaradi celinske zapore, finančni rezultat Idrije le navidezno aktiven, dejansko pa pasiven, saj je šlo predvsem za prerazporeditev izgub.

V zadnjih dneh so se za umik pričeli nemudoma. Gallois je 28. septembra odredil odpošiljanje 444 dunajskih centov živega srebra in 110 centov cinobra v Gorico (minerali so ostali v Idriji), 29. septembra pa je rudnik zapustil skupaj z uradniki in arhivom ter odšel proti Trevižu. Kljub temu je bilo skoraj dva milijona vrednosti proizvodov rešeno in prepeljano v Benetke po zaslugi konzula Seguierja iz Trsta. 1. oktobra so Idrijo ponovno zasedli Avstrijci. Našli so material v vrednosti 113.483 goldinarjev, ob neporavnanih obveznostih v višini 26.409 goldinarjev. Pomanjkanje žita je povzročilo, da sta v prvih štirih mesecih ponovne avstrijske uprave v Idriji vladala lakota in bolezen; nato se je stanje postopoma izboljšalo. Po odpravi glavne ovire – celinske zapore – je rudnik ponovno zaživel. Leta 1814 je avstrijski veleposlanik v Londonu, grof Merveldt, poročal, da za Idrijo ni nevarne konkurence med rudniki živega srebra.

Rudarska in metalurška dejavnost na Koroškem

V razvoju koroških državnih svinčenih rudnikov se je izmenjalo več obdobij. Do pomladi 1810 se ilirska uprava z njimi ni resneje ukvarjala, kar je povzročilo zaostanke pri plačah delavcev. Nato jih je obdavčila na podlagi avstrijskih privilegiranih ocen, ki so bile po spremembi režima neustrezne. Sledila je kriza, zaradi česar je prodaja skoraj zastala, obrati pa so bili ogroženi zaradi pomanjkanja sredstev. Ilirska vlada ni razpolagala z zadostnimi finančnimi viri, zato so bili rudniki in metalurški obrati preneseni pod državni sklad ki je zagotavljal financiranje in odkup proizvodnje. Nazadnje so te napake prepoznali. Izredna pomoč je poravnala zaostale dolgove, rudnike in metalurške obrate na Koroškem pa so zaupali izrednemu domeniju, ki je imel dovolj sredstev za njihovo obratovanje. Izredni domenij in vojni minister sta morala odkupovati njihove proizvode, ker drugih kupcev ni bilo.

Zasebni železovi rudniki na Kranjskem so trpeli zaradi iste najhujše težave, pomanjkanja trgov, poleg tega pa niso mogli računati niti na toliko pomoči kot državni in so zato večinoma prenehali delovati. Pri metalurgiji je bilo drugače: državne in zasebne obrate je bremenilo pomanjkanje surovin, zlasti bakra in surovega železa. Stanje so še poslabšali stranski vzroki, kot so upravne napake, podražitev lesa, združevanje špekulantov itd.

Za prvo obdobje imamo le nekaj naključnih in začasnih ukrepov. Prvi je že omenjeni Dauchyjev odlok z dne 6. decembra 1809: izvoz svinca, železa itd. je bil v Avstriji prepovedan, v Italiji pa dovoljen. Avstrijska vlada pa je kmalu prepovedala uvoz surovega železa iz Spodnje Koroške v Zgornjo Koroško, kar je pozneje imelo zelo neugodne posledice. 2. februarja 1810 je intendant Moussaye na prošnjo Pretnerja, ki je bil upravitelj rudnika v Plajberku, odobril 40 % zvišanje plač od 1. januarja dalje, ki naj bi se krilo iz prihodkov od prodaje, ki jo je tudi dovolil. Ker je v Plajberku primanjkovalo denarja, je 28. marca poslal 3.000 goldinarjev in napovedal še 4.000 za naslednji dan, vse v bančnih bonih, ter prenesel Dauchyjevo obljubo, da bo aprilsko plačilo izplačano v gotovini po tečaju pred letom 1806. Rabelj je bil prevzet v ilirsko posest 23. marca. Njegova uprava je bila dobila plačilo v višini 11.547 goldinarjev, katerega povračilo je ilirska vlada zahtevala do 29. decembra.

Rudnik Plajberk, med Dravo in Ziljo, rudnik svinca in kalamina je bil v eni petini v državni lasti in v štirih petinah v lasti delničarjev. Veljal je za enega izmed pomembnejših rudnik svinca v Evropi. Imel je 36 talilnih peči in letno proizvodnjo 34.000 dunajskih centov svinca (po 56 kg), od katerih je 6.000 pripadalo državi, 28.000 pa delničarjem. Na ta delež je država pobirala še 7,5 % v naturi oz. 2.100 centov, tako da je delničarjem ostalo 25.900 centov. Cena centa svinca je takrat znašala od 18 do 20 goldinarjev, v povprečju 19; stroški proizvodnje in uprave so znašali 13 do 14 goldinarjev, zato je dobiček znašal pribl. 5 goldinarjev na cent. Skupna vrednost proizvodnje je bila 646.000 goldinarjev oz. 1.666.680 frankov; državni dobiček pa 76.200 goldinarjev oz. 196.596 frankov. Pri kalaminu je letna proizvodnja znašala 5.000 centov in je bila rezervirana za državo, ki ga je odkupovala po 1 goldinar in 15 krajcarjev (proizvodna cena), nato pa ga je po isti ceni prodajala cesarskim cinkovim talilnicam. Vendar je bil tukajšnji kalamin slabše kakovosti kot tisti iz Jauckna ali Rablja, saj je vseboval nekaj svinca, kar je poslabšalo kakovost medenine. Rudnik je imel tudi gozdove, ki so bili deloma že izkrčeni, les pa je pridobival predvsem iz treh sečnj. V njem je delalo 1.500 delavcev, od katerih je bilo 300 zaposlenih neposredno pri državi. Upravo so sestavljali štirje člani, med njimi direktor Pretner, ki ga Gallois opisuje kot inteligentnega in zelo delavnega. Skupna vrednost obrata je bila ocenjena na 2.000.000 frankov, pripravljalna dela, potrebna za izkoriščanje, pa so zahtevala 12.000 goldinarjev mesečno. Avgusta 1810 pa so bila ta dela opuščena.

Cinkarna v Jaucknu in cinkarne v Greifenburgu, Großkirchheimu in Lainachu so bile združene pod eno upravo. Jaucken, na levem bregu Drave, je bil v dveh devetinah v lasti barona Charlesa de Liechtensteina, preostanek pa je pripadal državi. Rudnik je imel dve peči in je letno proizvedel od 900 do 1.000 centov kalamina. Zaposloval je 26 do 29 delavcev ter enega mojstra. Rudnik sam ni ustvarjal dejanskega dohodka; dobiček je izviral iz cinka v topilnici. S pomočjo kalamina (cinkovega oksida) in rdečega bakra so izdelovali medenino oz. rumeni baker po novem postopku, ki so ga v večjem obsegu prvič uporabili v Greifenburgu in s katerim so kalamin neposredno reducirali v cink. Ta cink je veljal za čistejšega od angleškega. Izumitelj je bil Dillinger, ki je bil tedaj rudarski svetnik pri Dvorni zbornici na Dunaju.

Greifenburg v Dravski dolini je imel dve topilnici s 18 pečmi, ki sta letno porabili do 12.000 centov kalamina in proizvedli 4.000 centov cinka, torej 33 %. Toda Plajberk, Rabelj in Jaucken skupaj so tedaj letno proizvajali le 9.000 centov. Za les je topilnica sklenila tri pogodbe z različnimi lastniki. Zaposlovala je 112 delavcev, uprava je štela tri člane, direktor pa je bil Bohr. Großkirchheim, ustanovljen leta 1798 in ležeč blizu konca doline Mölltal, je imel topilnico s šestimi pečmi. Največja poraba je bila leta 1805, ko je znašala 5.600 centov kalamina in 1.458 centov cinka. Les je večinoma prihajal iz cesarskih gozdov. Großkirchheim je zaposloval 71 delavcev. Lainach, prav tako v Mölltalu, blizu obervellahških bakrenih rudnikov, je bil ustanovljen tri leta prej in še ni bil dokončan. Imel je dve dokončani peči in dve v gradnji. Lahko bi porabil 1.000 centov kalamina in 300 centov cinka, vendar bi bilo treba peči dokončati. Imel je 39 uslužbencev in delavcev. Okoliški gozdovi so pripadali državi in so bili v najemu pri grofu Theodoru Batthyányju, lastniku obervellahških bakrenih rudnikov. Te tri topilnice so skupaj imele 26 peči, porabile 18.000 centov kalamina in 5.800 centov cinka ter zaposlovale 222 uslužbencev in delavcev. Letna proizvodnja kalamina v rudnikih je znašala 9.000 centov (Plajberk 5.000; Rajbelj 3.000; Jaucken 1.000), zato ni zadoščala za potrebe topilnic. Dobiček je pri vsakem centu cinka znašal 8 goldinarjev (proizvodna cena od 27 do 28 goldinarjev, prodajna od 35 do 36 goldinarjev); pri 3.000 centih to pomeni 24.000 goldinarjev oz. 61.920 frankov. Ob odštetju povprečja desetletnega dela je to dalo 15.860 goldinarjev oz. 40.919 frankov, kar ustreza čistemu dobičku 8.140 goldinarjev oz. 21.000 frankov. Gallois je ocenil, da je bila edina pomanjkljivost tega postopka precejšnja poraba goriva. Großkirchheim je bil bolj oddaljen od rudnikov, vendar je bil tam les cenejši; Lainach pa je bil najugodnejše umeščen glede stroškov dela in lesa.

Rudnik svinca in kalamina v Rablju, v Ziljski dolini, se je nahajal na visoki nadmorski višini. S tem je bil izpostavljen hladnim deževjem in snegu, tako da je poletje trajalo le približno 15 dni. Vlada je izkoriščala le en žilni sloj, ki je veljal za neizčrpen ter za najbolje urejen in najpomembnejši v Evropi. Prisotnih je bilo tudi več nahajališč galenita (svinčevega disulfida). Druge dele rudnika so izkoriščali tudi Cyprien Strugel, posestnik iz Trbiža, in Maggauer, vendar je bil notranji del rudnika zapostavljen. Ker se je bogata žila poglabljala, je bilo izkoriščanje treba nadaljevati s jaški. Spodnja raven je že zahtevala črpanje vode s pomočjo ročnih črpalk; bila bi potrebna namestitev stroja za zmanjšanje stroškov. Rudnik je imel talilnico s 7 peči in 3 kovačnice. Uprava je štela 7 uslužbencev (direktor je bil Hübner), delalo pa je 434 delavcev. Delavci so bili deloma iz Goriške in Benečije, živeli so v okolici brez družin; domov so odhajali v soboto popoldne in se vračali v ponedeljek zvečer. Ruda v Rajblju je bila močno pomešana z blendom in apnenčasto jalovino, kar je oteževalo separacijo in zahtevalo večjo porabo lesa. Letna proizvodnja je znašala 6.000 centov svinca in 3.000 centov kalamina. Cent svinca je bil vreden 18 goldinarjev, cent kalamina (v štirih vrstah) pa v povprečju 3 goldinarje. Po obrčanu proizvodnih stroškov v višini 101.000 goldinarjev oz. 260.580 frankov je ostal dobiček 16.000 goldinarjev oz. 41.280 frankov, kar je bilo približno polovico manj kot v Plajberku, kar kaže, da je bil Rajbelj slabše umeščen.

Topilnica in cesarska medeninasta manufaktura v Lienzu sta bili v dveh devetinah v lasti barona Charlesa de Liechtensteina, preostanek je pripadal državi. Obrat je vseboval topilnico, valjarno ter tri žičarne in je zaposloval 96 delavcev. Letno je porabil 1.000 centov bakra in 1.200 centov kalamina ter proizvedel 1.320 centov medenine in 200 centov odpadkov in ostankov. Skupna vrednost proizvodnje je znašala 84.640 goldinarjev oz. 181.971 frankov, stroški 147.840 goldinarjev oz. 317.856 frankov, dobiček pa le 7.920 goldinarjev oz. 17.028 frankov, kar pomeni približno 6 goldinarjev na cent medenine. Lienz je bil glede na vložena sredstva razmeroma skromno donosen in se je lahko vzdrževal le z državno podporo ter povezavo z drugimi produktivnejšimi državnimi obrati. Dela so bila avgusta 1810 ustavljena; za šestmesečno proizvodnjo je bil potreben zalog bakra v količini 400 do 500 centov. Leta 1808 je manufaktura proizvedla 84 centov medeninastih izdelkov.

Gallois je predlagal združitev šestih velikih obratov (Plajberk, Rajbelj, Greifenburg z Jaucknom, Großkirchheim, Lainach in Lienz) pod eno upravo. Ta bi omogočila preživetje pribl. 2.300 delavcev ter zagotovila oskrbo Lienza z bakrom v zameno, saj je Nemčija potrebovala svinec. Kasneje bi Lienz lahko izkoriščal tudi bakrene rudnike v Trgovi, v Vojaški krajini.

Poleg teh večjih državnih obratov je bilo v Zgornji Koroški še veliko manjših rudnikov v zasebni lasti. Med njimi so že omenjeni: zlato v Großkirchheimu, svinec v Rublachu, galun v Greifenburgu, marmor v Vrbi, železo v Kremsbrücku, Eisenstrattenu, Muti in Pontabelju, svinčevo-srebrna ruda v Paternionu, baker v Fragantu in Kerschdorfu, živo srebro v Döllachu in Reichenauu ter antimon in arzen v Lasingbergu. Ti rudniki so imeli 56 peči, skupaj z obrati pa jih je bilo 96; od teh jih je bilo leta 1809 27 neaktivnih. Kovačnice so bile dobro oskrbljene z lesom, vendar so morale surovo železo uvažati iz okrožja Celovec, saj okrožje Beljak za to ni zadostovalo.

Generalni intendant je 27. januarja 1811 odredil prodajo 1.500 centov svinca iz Rablja in 300 centov cinka iz Greifenburga, z javnim oglasom v Uradnem telegrafu v Trstu in Celovcu. Na prodajo, ki je bila razpisana za 15. februar, pa se ni nihče prijavil, čeprav jo je upravnik Rablja nestrpno pričakoval.

Delavci so že želeli zapustiti rudnike in oditi v Avstrijo. Intendant Koroške Wilcher je generalnemu intendantu poslal peticijo delavcev iz Rablja, ki od decembra niso bili plačani in so obupano prosili za pomoč vlade. Zaradi nizkih plač so živeli iz dneva v dan in pogosto kupovali na kredit, da bi plačevali ob koncu meseca. Zaradi vojne je delo več mesecev mirovalo, kar je povzročilo dodatno zadolževanje.

Druga rudarska in metalurška dejavnost na Koroškem

Skupina rudnikov in obratov v Kranjski je kazala precej drugačno podobo. Sestavljalo jo je 26 obratov, ki so bili vsi v zasebni lasti, predvsem barona Zoisa, Leopolda Ruarda in Turjaškega kneza, poleg tega pa je vključevala tudi državni rudnik rjavega premoga v Zagorju. Med zasebnimi obrati je bilo 10 železovih rudnikov: v Javorniku, Bohinjski Bistrici, Savi, Pasjeku, Dvoru, Kamniški Bistrici, Železnikih, Kropi, Kamni Gorici in Zagradcu. Osem fužin je delovalo v Beli peči–Fužinah, Tržiču, Retnjem in Gornji Kokri. V Tržiču je bila tudi orodjarna. Poleg tega so bile tri svinčene mine v Radečah, Savi in Knapovžah ter štiri rudniki rjavega premoga v Zagorju in pri Goleku pri Mirni. Ti obrati so zaposlovali 4.367 delavcev. Vrednost prodaje je znašala 426.956 goldinarjev oz. 1.122.895 frankov, stroški proizvodnje 414.775 goldinarjev oz. 1.090.858 frankov, čisti dobiček pa 12.181 goldinarjev oz. 32.037 frankov. Proizvajali so predvsem jeklo, železne palice, žeblje, kose in sekire. Državni rudnik v Zagorju je letno proizvedel 30.000 centov premoga. Tamkajšnja tovarna, ustanovljena za oskrbo Idrije z ustreznimi posodami, pa je leta 1808 prodala premog, steklo, opeko, železo itd., v vrednosti 99.629 goldinarjev, medtem ko so stroški znašali 93.621 goldinarjev, dobiček pa 6.008 goldinarjev oz. 13.129 frankov. V obratu je bilo zaposlenih 60 delavcev in 13 uslužbencev.

K tem kranjskim rudnikom je treba dodati še istrske rudnike rjavega premoga v Krapanu in v gozdu v Lipici, ki so pripadali rafineriji sladkorja v Reki, ter v civilni Hrvaški rudnik bakra v Samoboru (v zasebni lasti, ki pa je bil takrat že opuščen). Ilirska vlada je komaj začela spoznavati svoje rudnike, ko so se že v začetku leta 1811 pojavile težave. Prva med njimi, podobno kot v Idriji, so bili zaostanki pri plačilih, pri čemer je najšibkejši rudnik Rabelj trpel prvi. Vlada je najprej poskušala zagotoviti denar prek prodaje zalog.

Statistika

Odstop Ilirije Napoleonu je povzročil več statističnih podatkov o njej. Marmont, ki je postal njihov prvi guverner, je takoj zahteval informacije od Janeza Filipa grofa Kobencla. Cobenzl mu je poslal kratek spis, v katerem se je opravičil, da ne ve več, kot je oktobra 1809 obvestil Napoleona. Avstrija je naročila statistično raziskavo svojih odstopljenih provinc, Bergk pa je statistične podatke objavil v svojih Betrachtungen. Francoski uradnik, revizor Hautefort, je sestavil zelo podroben Statistični esej o Ilirskih provincah (Essai de statistique sur les Provinces Illyriennes), vendar kaže, da je bil narejen brez neposrednega poznavanja regije, zgolj z zbiranjem tiskanih dokumentov. Kasneje sta Demiani in Woltersdorf objavila svoji statistični deli o Iliriji, vendar Woltersdorfovo delo trpi zaradi iste pomanjkljivosti kot Hautefortovo. Nazadnje je Toussaint, šef policije v Iliriji, sestavil kratko statistično poročilo o Kranjskem, A. Gallien pa v Zadru spomine o Dalmaciji. Po teh statistikah je bila skupna površina Ilirije 54.998 km², od tega tretjino neobdelane zemlje. Prebivalstvo Ilirije je štelo nekaj več kot milijon in pol prebivalcev, sestavljeno iz več narodnosti: Slovenci na Koroškem, Kranjskem, Goriški, Istri; Nemci na Koroškem in Kranjskem; Italijani v Goriški, Istri, Dalmaciji; Hrvati v Istri, Dalmaciji, Dubrovniku in na obeh Hrvaških.

Za čas Ilirskih provinc ni mogoče pričakovati statističnih podatkov o različnih narodnostih; obstaja pa statistični podatki o verski opredelitvi, z dne 20. marca 1813 z naslednjimi številkami: katoličani 1.312.955, pravoslavci 224.418, protestanti 15.785, reformirani 206, Judje 2.736; skupno je bilo preštetih 1.556.000 ljudi. Ker je v teh državah narodnost običajno sovpadala z versko pripadnostjo, lahko domnevamo, da je katoličanstvo pomenilo Slovenca, Hrvata in Italijana; luterani in reformirani Nemca; pravoslavni Grka in Srba. Večino prebivalstva so sestavljali Slovenci in Hrvati, manjšino Nemci in Italijani. Že v Iliriji so bile jezikovne razlike boleče očitne v upravi, začenjalo se je narodno prebujenje in država je bila daleč od narodne ali etnične enotnosti. Tudi ustava in uprava teh provinc sta bili precej raznoliki; Nekatere, kot so Koroška, ​​Kranjska in avstrijska Istra, so imele avstrijski sistem; druge, kot sta civilna Hrvaška in Reka, ogrski sistem; v nekdanji beneški Istri je bil to italijanski sistem; v Dalmaciji in Dubrovniku francoski sistem; in nazadnje je bila vojaška Hrvaška pod vojaško upravo. Ilirija torej tudi ni predstavljala politične enote. Že samo ime Ilirija je bilo zgodovinski ostanek: spominjalo je na Ilire iz antike, prve prebivalce teh provinc, in poudarjalo identiteto ozemlja. Po razlagi Melite Pivec Stele je tako ustvarjalo lažno enotnost. To so poskušali izkoristiti tudi za politične koristi, da bi Ilirijo spremenili v središče privlačnosti za vse južne Slovane. Ker te Ilirske province niso imele geografske, gospodarske, politične ali narodne enotnosti, so bile resnično nekoherenten konglomerat, ustvarjen izključno po Napoleonovi volji.

Uprava

Za finančno organizacijo provinc je bil, z odredbo z dne 21. oktobra 1809 zadolžen Hue-Jacques-Édouard Dauchy. Mollien je v svojih Spominih zapisal, kako je Napoleon želel, da se ta organizacija izvede. Nameraval je, da bi bila dobro urejena, z enakomerno porazdeljenimi in enotnimi davki po vsej državi, z enakimi stopnjami, enakimi pravili itd. Verjel je, da osvojena provinca ne bi smela obžalovati svojih nekdanjih gospodarjev, ki je niso zaščitili. In »Ilirija je res brez truda kmalu pokazala videz nekdanjega francoskega oddelka v svoji upravi in ​​celo v svoji zakonodaji, metamorfoza pa je bila že precej napredovala do Napoleonove vrnitve v Francijo, ki je precej tesno sledila njegovemu münchenskemu pismu.« To je bila zelo dolgoročna sodba. Dejansko sploh niso šle tako hitro in francoski videz Ilirskih provinc je bil sprva le zunanji; potem pa je bilo res vse videti podobno, celo plakete postilionov.

Prva začasna organizacija je Ilirske province razdelila na 10 intendancij, vendar je delno še vedno dopuščala, da avstrijski zakoni ostanejo v veljavi. V tem obdobju so intendanti vrnili številne dokumente z opombo: "obravnavati je treba po zakonih in običajih države." Iz tega sobivanja avstrijskih in francoskih upravnih oblik sta se neizogibno pojavili zmeda in konflikti. O tej temi imamo zabavno pismo tržaškega intendanta Arnaulta, naslovljeno 12. oktobra 1810 na njegovega strica, grofa Regnaulta, ki opisuje kaos: uprava je vsebovala mešanico avstrijskega in francoskega sistema; uvedeni so bili neposredni davki tam, kjer prej niso obstajali; fevdalizem je bil de iure odpravljen, vendar so pravice zemljiških gospodov še vedno obstajale; carina je bila najbolj pomanjkljiv del uprave in bo vodila v propad trgovine; finance so v obupnem stanju; plače vojakov zamujajo več mesecev; niti zaposleni niti upokojenci niso prejeli dohodkov že osem mesecev; Pri dobaviteljih so nastali precejšnji dolgovi in ​​v tej opustošeni državi se je treba zateči k prisilnim posojilom, ki le začasno odpravljajo popolno pomanjkanje sredstev in popolnoma uničujejo zaupanje. Šele ko bo uprava enotna in redna, bo obstajal proračun."

Arnault se je pritožil, da so intendanti deležni kritik zaradi svoje starosti, saj je bila večina zelo mladih revizorjev. Glede te zadnje točke je Napoleon že 17. julija pisal Clarku, da je v Iliriji preveč revizorjev, da bi moral Marmont odpustiti polovico in da bi lahko za upravo postavili domače ljudi. Ti prvi intendanti so bili kasneje dejansko delno zamenjani; toda tudi med njihovimi nasledniki so bili domačini (zelo) redki. V tem poskusnem obdobju se je pripravljala končna organizacija, vendar je ilirska delegacija, ki je bila spomladi 1811 na Marmontovo pobudo poslana v Pariz, imela nanjo malo vpliva. Ko je bil Napoleon obveščen o prihodu teh delegatov, je Gaudina prosil, naj pojasni njihova pooblastila, njihov namen, kdo jih je imenoval, njihove želje in njihovo vlogo. To kaže, da je bila pomembna vloga, ki so jim jo včasih pripisovali, zgolj simbolična, razen delegatov Vojaške Hrvaške. Odlok z dne 15. aprila 1811 je vzpostavil enotno in redno upravo. Število intendancij se je zmanjšalo. Ilirske province so zdaj obsegale šest civilnih provinc: Kranjsko, Koroško, Istro, Civilno Hrvaško, Dalmacijo in Dubrovnik ter eno vojaško provinco: Vojaško Hrvaško. Po napeti debati med Marmontom in generalom Andreossyjem v Parizu je zadnja provinca ohranila svoj prvotni sistem zadrug in je večinoma veljala za tuje ozemlje. Njen poveljnik je bil nameščen v Karlovcu.

Kranjska je štela tri okrožja: Ljubljana, Novo mesto in Postojna, z enaindvajsetimi okraji in 370.340 prebivalci; Koroška dve okrožji: Beljak in Lienz, z enajstimi okraji in 136.895 prebivalci; Istra štiri okrožja: Rovinj, Koper, Gorica in Trst, s sedemnajstimi okraji in 242.683 prebivalci; Civilna Hrvaška tri okrožja: Karlovac, Rijeka in Senj, z devetnajstimi okraji in 204.944 prebivalci; Dalmacija pet okrožij: Zadar, Šibenik, Split, Hvar in Makarska, s sedemnajstimi okraji in 217.450 prebivalci; Dubrovnik tri okrožja: Dubrovnik, Kotor in Korčula, z desetimi okraji in 69.054 prebivalci. V prestolnicah provinc (v Ljubljani, Beljaku, Trstu, Karlovcu, Zadru in Dubrovniku) je bilo šest intendantov s pooblastili prefekta, v središčih okrožij pa poddelegati s pooblastili podprefekta.

Nekatere manjše spremembe so bile uvedene še po 15. aprilu 1811: z odlokom iz 18. septembra 1811 je bil okraj Pazin (nekdanja avstrijska Istra), ki je spadal k Civilni Hrvaški, priključen Istri, tako da je bila ponovno vzpostavljena v svojih naravnih mejah; odlok z dne 16. januarja 1812 je prenesel sedež poddelegacije iz Senja v Mali Lošinj. 10. januarja 1813 je bila odrejena ustanovitev četrtega okrožja na Kranjskem, in sicer Kranja.

V Ljubljani je prebival generalni guverner, ki je skupaj z generalnim intendantom financ in generalnim komisarjem za pravosodje tvoril »mali svet«. Ta ilirska vlada se je odlikovala po dobrem sodelovanju članov malega sveta ter civilnih in vojaških oblasti nasploh; če je med generalnim guvernerjem Marmontom in generalnim intendantom Dauchyjem obstajalo določeno rivalstvo, ga med njunima naslednikoma na istih položajih Bertrandom in Chabrolom, ne poznamo. 1 novembra 1811 je bil v Iliriji uveden kazenski zakonik; 1. januarja 1812 so začeli veljati vsi francoski zakoni, ki so se uporabljali do 1. avgusta 1814. Od tedaj je bila Ilirija podrejena enotni zakonodaji in upravi Francoskega cesarstva. Obstaja velika razlika med obdobjem pred aprilom 1811 in tistim po tem datumu. V prvem gre za še neustaljen, a prožen sistem, ki se prilagaja zahtevam posameznih provinc. Drugo obdobje je strogo unifikacijsko in skladnost s francoskimi zakoni postane popolna. Toda kljub videzu popolne organiziranosti se je uprava slabšala, medtem ko je na začetku, pod vodstvom Marmonta, upravni aparat še razmeroma dobro deloval. Kljub temu dejanska centralizacija v Iliriji ni bila nikoli popolna. Čeprav obstaja precej podobnosti med uvajanjem francoskega sistema v Kraljevini Vestfaliji ali v Velikem vojvodstvu Berg ter v Iliriji, je tisto, kar morda razlikuje Ilirijo od drugih je razmeroma večja samostojnost njene vlade, ki je bila posledica velike oddaljenosti od središča cesarstva. Ta vlada je morala, čeprav nerada, dopuščati in potrjevati prilagoditve posebnim razmeram dežele, ki so bile precej drugačne od drugih in ki je hkrati mejila na zahodno in vzhodno Evropo.

Prvo obdobje lahko poimenujemo po Marmontu, medtem ko Dauchy in Belleville ostajata bolj v ozadju. Za drugo obdobje pa bomo nasprotno navedli ime generalnega intendanta, tj. Christophe de Chabrol de Crouzol, generalni guvernerji Bertrand, Junot in zlasti Joseph Fouché imajo manjši pomen. Razlika v osebni vrednosti teh osebnosti ni edini razlog za to spremembo; ta odraža tudi spremembo upravnih usmeritev, kolikor ustreza novi glavni nalogi, dodeljeni Ilirskim provincam. Generalni intendant je bil dejansko gospodar celotne uprave; dopisoval si je s konzuli v Bosni in Albaniji –, če je imel generalni guverner oblast podkralja, je imel generalni intendant oblast ministra. Marmontova uprava je imela velike obzore in obsežne načrte, Bertrandova pa je stremela predvsem k varčnosti; vendar sta si bili podobni v eni točki: ne ena ne druga nista imeli dovolj denarja.

Kljub temu smo Ilirske province dolžni napoleonskemu etatizmu v Iliriji za upravna poročila, ki so z gospodarskega vidika – torej z našega – bogata po vsebini. Ob njihovem prebiranju dobimo vtis, da je bila večina višjih francoskih upravnih uradnikov dobrih, nekateri celo odlični. Zapisi, ki jih je Auguste de Marmont pustil svojemu nasledniku Henri-Gatien Bertrand o upravnem osebju, ter zelo zanimive opombe agenta tajne policije Pellenc o vseh pomembnejših osebnostih v Iliriji, dajejo enak vtis. Intendanti so si trudili olajšati stiske dežele. Takšne poskuse lahko opazimo pri de la Moussaye, de Contades in drugih, predvsem pa pri generalnem intendantu Chabrolu, izvrstnem upravniku, posebej iznajdljivem pri iskanju finančnih sredstev. Napačen pa je bil sistem, ki je spodkopaval njihova prizadevanja, predvsem celinski sistem; vendar si ga kot dobri upravniki niso upali napasti in so rešitve iskali drugje, ki se danes kažejo le kot blažilni ukrepi.

Glavno osebje uprave

• generalni guvernerji: Auguste de Marmont, Henri Gatien Bertrand, Jean Andoche Junot, Joseph Fouché;
• generalni intendanti: Jean Baptiste Dauchy, Charles Godefroy Redon de Belleville, Christophe de Chabrol de Crouzol;
• intendanti Kranjske: Fargues, Baselli, de la Moussaye, des Mallets;
• Koroške: de la Moussaye, Wilcher, de Charnage;
• Istre: Arnault, baron Calafati;
• Civilne Hrvaške: Lettardi, de Vienney, Georgi grof Savin, de Contades;
• Dalmacije: de la Bergerie;
• Dubrovnika: G. D. Garagnin, des Mallets, de Lareinty.

Med osebami v upravi v Franciji, ki so aktivno sodelovale in jih pogosto srečevamo v korespondenci ilirske vlade, je treba omeniti: Jean-Baptiste de Champagny in Hugues-Bernard Maret, ministra za zunanje zadeve; Henri Jacques Guillaume Clarke in Jean Girard Lacuée, ministra za vojno in vojaško upravo; Nicolas François Mollien, minister za zakladnico; Jean-Pierre de Montalivet, minister za notranje zadeve; Collin de Sussy, minister za manufakture in trgovino; Martin-Michel-Charles Gaudin, minister za finance. Tem je treba dodati še: Auguste de La Tour-Maubourg, francoskega veleposlanika v Carigradu; Otto, francoskega veleposlanika na Dunaju; ter kneza Klemens von Schwarzenberg, avstrijskega veleposlanika v Parizu; Klemens von Metternich, leta 1810 izredni odposlanec v Parizu; ter konzuli, zlasti Ségur v Trstu in David v Travniku. Imena, kot so Blanchard, načelnik cest in mostov v Iliriji, Gallois, načelnik rudnikov, d’Étilly, direktor pošt itd., so manj znana; vendar so njihova dela imela več trajnosti kot dela bolj slavnih osebnosti. Tak je bil upravni okvir, tak je bil instrument, s katerim se je Napoleon v Iliriji posluževal za uresničevanje svojih gospodarsko-političnih ukrepov, ki so skoraj izključno določali potek gospodarskega življenja Ilirske province. Prvi med njimi so bili tisti, ki jih je narekovala rešitev denarnega vprašanja.

Carinska ureditev

Avstrija se je že leta 1805 držala celinskega sistema; zato bi lahko mislili, da se stanje Ilirije v tem pogledu ni povsem spremenilo. Ampak je Avstrija ta sistem sprejela zelo nejevoljno in si lahko predstavljamo, da se njene prepovedi niso strogo spoštovale. 19. aprila 1809, na začetku vojne s Francijo, je odlok odpravil blokado obale in obnovil trgovinske odnose z Anglijo, kar pa se je končalo 14., s podpisom dunajskega mira. Zdaj je držanje sistema postalo resno. Napoleon je že 16. oktobra 1809, dva dni po dunajskem miru, pisal Gaudinu, da je treba v Ilirijo poslati sposobnega človeka za direktorja carine, da bi uredil službo v Trstu. Eugène je 4. novembra iz Beljaka pisal Napoleonu in med navodili, ki jih je dal Dauchyju, podal nalogo, naj se vzpostavi carinsko linijo vzdolž celotne avstrijske meje.

29. novembra je Laibacher Zeitung objavil seznam novih carin ob avstrijski meji; glavne so bile: Tržič na cesti proti Celovcu, Trojane na cesti Gradec–Dunaj, Krško na cesti proti celjskemu okrožju ter Čatež na cesti proti Zagrebu. Med manjšimi carinskimi postajami so bile: na koroški strani Kokra; ob štajerski Sv. Primož, Motnik in Zagorje, po Savi pa Prusnik, Radeče, Kompolje in Radna. Avstrija je prav tako na svoji strani vzpostavila carinski kordon ob novi meji na Koroškem, Štajerskem in Hrvaškem ter odprla carinske urade, zlasti pri Vranskem (Franz) in na zagrebškem mostu. Omenjen sistem je bil le začasne narave. Organizacijo carinskih uradov in postaj v provincah je šele uredil odlok z dne 28. februarja 1810. V Trstu je bil ustanovljen centralni carinski direktorij. Pod njegovo upravo je bilo sedem inšpektorjev: štirje prvega razreda v Trstu, Reki, Ljubljani in v enem istrskem pristanišču, ki še ni bilo določeno, ter trije drugega razreda v Sisku, Beljaku in Gorici. Obseg posameznih inšpekcij, razporeditev uradov in postaj ter število podinšpektorjev, uslužbencev in uradnikov – skupaj 906 – ter letni stroški uprave v višini 850.000 frankov so bili določeni v priloženem seznamu, o katerem bo še govora. Gaudinovo poročilo, ki je priloženo temu odloku, navaja, da je bil projekt vzpostavljen na podlagi dogovora med generalnim guvernerjem in generalnim intendantom. Načrt ne zajema obsežnega razvoja Ilirskih provinc, ker bi to zahtevalo precejšnje število uradnikov brez kakršnih koli ugodnih rezultatov, omejena trgovina na določenih območjih pa bi takšno vzpostavitev naredila dražjo kot koristno. Da bi zmanjšali stroške, je bil načrt omejen na vzpostavitev carinske črte, ki bi zajemala novo odstopljena okrožja: sledila bi obali od dalmatinske meje do reke Soče, nato po reki navzgor do Solnograške, prečkala vse kranjske gore, ki tvorijo nove avstrijske meje, se spustila po reki Savi do Siska in vzdolž bregov reke Kolpe do bližine Reke. Kar zadeva Hrvaško, Dalmacijo in Albanijo, je bila omejena trgovina, ki je tam potekala, navada potovanja v karavanah, pomanjkanje prevoznih poti in končno odpor turškega ljudstva do goljufij – vse to je očitno naredilo vzpostavitev carinske črte na kopenskih in morskih mejah teh držav odveč. Glavne carinske postojanke so bile ohranjene, saj so doslej zadostovale za preprečevanje vseh oblik tihotapljenja. Vendar so bila dodana nekatera sredstva za izvrševanje, kot je prebivališče usposobljenega inšpektorja, ki mu je pomagalo več uslužbencev, razporejenih po vsaki od teh provinc, da bi izvajali natančen nadzor itd. Notranja carinska skladišča, ki so obstajala pod avstrijsko oblastjo, so bila tudi ohranjena, da bi olajšala trgovanje med Italijo, Švico, Nemčijo, Ogrsko in Turčijo.

Seznam carinskih uradov šestih že določenih inšpektoratov je bil naslednji:

Inšpektorat Trst: Trst, Prosek, Devin, Tržič, Opčine, Bazovica, Klanec, Žavlje, Sežana, Senožeče, Razdrto, Postojna, Materija.

Inšpektorat Reka: Reka, Viškovo (Sv. Matej), Klana, Starada, Volosko, most na Rječini, Lovran, Mošćenička Draga, Kraljevica, Crikvenica, Novi, Senj, Sv. Martin, Sv. Juraj, Sv. Križ–Vratnik, Jablanac, Rab.

Inšpektorat Gorica: Gorica, Pieris, Turjak, Kaseljan, Zagraj, Podgora, most na Soči, Solkan, Kanal, Most na Soči (Sv. Lucija ob Soči), Kobarid, Rajbelj, Tablja, Ajdovščina, Podbrdo, Cerkno, Sveta Gora, Miren.

Inšpektorat Beljak: Beljak, Muta, Oberdrauburg, Špital, Winklern, Dropolje, Sv. Ožbalt, Rajhenav, Lengberg, Trg, Vrba, Šentilj, Podgorje, Zgornja Vrata, Stermec, Podkoren.

Inšpektorat Ljubljana: Ljubljana, Jesenice, Bistrica, Tržič, Kranj, Sorica, Kokra, Kamnik, Motnik, Trojane, Čemšenik, Zagorje, Dol, Bistrica, Krašnja, Črnuče, Zalog, Vrhnika, Planina, Višnja Gora, Krka, Žužemberk, Soteska, Novo mesto, Koprivnik, Kostanjevica, Krška vas, Trebnje, Mirna.

Inšpektorat Sisek: Sisek, Prusnik, Radeče, Radna, Krško, Čatež, Jesenice, Otok, most Zagreb, Zelina, Letovanić, Kupinec, Trgova, Mahićno, Hrnetić, Karlovec, Banija (predmestje Karlovca), Metlika, most Metlika, Griblje, Pobrežje, Vinica, Poljane, Brod ob Kolpi, Osilnica, Lož.

Razpršenost in lokacija carinskih uradov kaže, da je ta začetna organizacija carin Ilirije tvorila tesno zaprt krog okoli zahoda, medtem ko je bilo vzhodno območje precej manj nadzorovano. Med razlogi, ki jih je Gaudin navedel za to razliko v načrtu, ki je bil v bistvu polovičarski ukrep in napaka, glavni ni bila ne poštenost Turkov ne omejen pomen trgovine, temveč verjetno precejšnji stroški, ki bi jih povzročil velik obseg teh meja.

Z odlokom z dne 22. januarja 1810 je bil generalni inšpektor carin Francoskega cesarstva zadolžen za upravljanje in vodenje carin v nekdanjih avstrijskih provincah, odlok z dne 10. marca pa je njegovo pristojnost razširil še na preostale dele Ilirije. Posebni sistemi in predpisi, ki so veljali v posameznih provincah, so bili sprva še ohranjeni. 3. aprila so sledila začasna imenovanja uslužbencev ljubljanskega inšpektorata, odlok iz 30. avgusta pa je carinskim uslužbencem dovolil nošenje orožja brez posebnega dovoljenja ter odredil, da jim morajo civilne in vojaške oblasti pri opravljanju službe nuditi pomoč. S 1. julijem so na ilirskih mejah začele delovati tudi avstrijske carine. V celotnem tem pripravljalnem in prehodnem obdobju je organizacijo carinske službe v Iliriji vodil Laugier, ki je bil poslan iz Pariza. Kaže se, da z njegovim delom niso bili zadovoljni in da organizacija zaradi njega ni napredovala. Že junija mu je generalni sekretar carin Catineau La Roche očital pomanjkljiv napredek. Zelo verjetno je prav Catineau tudi avtor poročila za Napoleona o stanju v Iliriji leta 1810, v katerem ostro kritizira Laugierjevo delo.

Ker je bila Ilirija sestavljena iz provinc z različnimi predpisi, bi bilo treba te nadomestiti z enotno tarifo in vse province vključiti v enoten carinski sistem. Namesto tega so Ilirske province razdelili na dva dela: enega, ki je bil podvržen carinam, in drugega, ki je ostal zunaj njih, pri čemer so zagotovili premalo osebja. Posledica je bila, da je služba delovala slabo. Že tako pomanjkljiv načrt so vršili počasno, zaradi česar se je tihotapstvo precej razmahnilo. Takšna organizacija naj bi bila po oceni sodobnikov neustrezna, še slabša pa naj bi bila sestava osebja: večinoma naj bi jo tvorili slabo izobraženi uslužbenci iz italijanskih carin, kar je vodilo do slabih rezultatov. Ohranitev posebnih lokalnih predpisov je povzročila zmedo, saj je bila ista dobrina po enem predpisu dovoljena, po drugem prepovedana, obdavčena pa različno glede na veljavni režim. Položaj trgovine naj bi bil zato zelo slab.

Takšno stanje je povzročilo splošno škodo. Dobro organiziran carinski sistem bi lahko zadostoval vsem finančnim potrebam, vendar je vlada zaradi pomanjkanja sredstev uvedla številne francoske davke (ki jih Ilirija dotlej ni poznala), s čimer so obremenili prebivalstvo. Za nastalo stanje je bil odgovoren predvsem organizator Laugier, ki naj bi zaradi nadomestila za svojo nalogo zavlačeval z dokončno ureditvijo sistema. Catineau je zato predlagal, da bi bilo treba organizacijo carin zaupati generalnemu guvernerju ter vse province vključiti v enoten sistem z enotno tarifo in skupnimi predpisi. Njegovo poročilo je sprožilo posledice. Napoleon je 5. oktobra pisal Gaudinu, da je treba Laugierja odpoklicati in imenovati novega upravitelja carin. V Journal de Paris se je pojavil članek, ki je dajal vtis, da ilirske carine sledijo drugačnemu sistemu kot francoske. Napoleon je Gaudinu naročil, naj piše Marmontu in se pritoži nad »slabim vodenjem vsega tega«; 7. oktobra mu je o isti zadevi pisal ponovno. Rezultat posredovanja je bil odlok iz 16. oktobra 1810, s katerim so bile carine Ilirije podrejene neposrednemu vodstvu generalnega direktorja v Parizu. Dne 5. novembra je bil François Dizié imenovan za ilirskega direktorja carin, aprila 1811 pa je Laugier zapustil Trst in se vrnil v Francijo.

Nazadnje se je nered v carinskih tarifah prvih dveh let končal z odlokom in tarifo z dne 27. novembra 1810. To je bil najpomembnejši dokument za carine Ilirskih provinc.

Upravne določbe odloka z dne 27. novembra 1810

Uvozne in izvozne dajatve, skupne vsem Ilirskim provincam, naj bi se pobirale po treh tarifah, priloženih odloku. Notranji promet je bil oproščen vseh dajatev, razen tistih, ki so bile znane kot trošarine, mitnine, mestne pristojbine (oktroji), takse ali vstopne dajatve na mestnih vratih, in sicer le za blago, ki se je tam porabljalo. Te dajatve so ostale v veljavi v skladu z obstoječimi tarifami in predpisi.

Ilirske carine so bile pod neposrednim vodstvom generalnega direktorja francoskih carin, kateremu se je moral podrejati posebni direktor; hkrati pa so bili carinski uslužbenci pod nadzorom ilirske vlade. Generalni intendant je mesečno prejemal obračune prihodkov in odhodkov ter določal način vplačil in nadzora. Carinska uprava je bila zadolžena tudi za pobiranje trošarin, mitnin, oktrojev in vstopnih dajatev na mestnih vratih, razen kjer je bilo za leto 1811 določeno drugače glede občinskih oktrojev. Poleg tega je upravljala tudi davek na sol, za katerega je bil predviden poseben pravilnik.

Odloku so bile priložene štiri tarife:

1. splošna tarifa uvoznih in izvoznih dajatev ilirskih carin;
2. tarifa uvoznih dajatev za različne izdelke francoske in italijanske proizvodnje;
3. tarifa uvoznih in izvoznih dajatev za kolonialno blago ter
4. tarifa plovbnih pristojbin.

Tarifa je določala tudi denarne enote, uteži in mere v Ilirskih provincah: 1 goldinar, razdeljen na 60 krajcarjev po 4 pfennige, je znašal 2 franka, 58 centimov in 6 milimov; 1 dunajski cent (100 pfundov) je ustrezal 56 kilogramom; 1 ejmer, razdeljen na 40 maasov, pa je znašal 5 poldecilitra.

O tej tarifi je Marmont v svojih spominih zapisal, da je šlo za dobro opravljeno delo, ki je nastalo v sodelovanju s francoskim konzulom v Trstu Séguierjem in tržaško borzo. Ob posredovanju osnutka finančnemu ministru je Marmont pohvalil tudi Laugierjevo prizadevnost ter poudaril, da je za natančno presojo pripomb na tarifo nujno njeno praktično preizkušanje. Praksa pa je pokazala, da delo še zdaleč ni bilo popolno in da potrebe Ilirije niso bile dovolj poznane ali pa niso bile ustrezno upoštevane. Ilirska vlada je morala sama zahtevati dve spremembi, ki sta pomenili le najnujnejše popravke. Postopoma so postale potrebne tudi različne oprostitve, ki so jih občasno odobravali.

Zadnji odločitvi, ki se nanašata na ilirske carine sta odloka z dne 19. septembra 1812 in 26. maja 1813. Določbe drugega so skoraj izključno posledica bližajoče se vojne, določbe prvega pa izkušenj, ki so pokazale potrebo po različnih spremembah glede dajatev in prepovedi v tarifi z dne 27. novembra 1810; nekatere od teh sprememb so postale še nujnejše po tem, ko je bil del Ilirskih provinc izvzet iz carinskega sistema. Dizié je celo predlagal pripravo nove splošne tarife. Ker pa mora biti takšno delo temeljito pripravljeno in obravnavano, je Bertrand predlagal, da se to odloži, in je zahteval le najnujnejše spremembe, ki bi izboljšale položaj Ilirije in povečale prihodke carin. Že tu lahko omenimo, da carinski prihodki niso predstavljali pomembnega dela dohodkov Ilirije. Po drugi strani pa je prav stalno finančno pomanjkanje Ilirije preprečevalo, da bi carine v celoti izpolnile svojo nalogo. Izvzetje dela Ilirije iz carinskega sistema pa je bilo najizrazitejši vidik razvoja ilirskih carin.

Oprostitve in prilagoditve za obmejno prebivalstvo z Avstrijo in Italijo

Zagreb in posamezni prebivalci mesta, ki so imeli del svojega premoženja na drugi strani Save v Iliriji, so bili pri tem vprašanju posebej prizadeti, saj je bila meja na tem območju zelo blizu. 17. septembra 1811 je bil dovoljen izvoz pridelkov z ilirskih posesti, ki so pripadale avstrijskim lastnikom, vendar pod pogojem vzajemnosti. 22. oktobra so bili členi 7., 8. in 9. zakona z dne 12. pluviôse leta XIII (1. februar 1805), ki so se nanašali na prevoz vinogradniških pridelkov z desnega brega Rena na levi breg, razširjeni tudi med prebivalce Ilirije, ki so imeli vinograde na levem bregu Save v Avstriji in na Bavarskem.

Odlok z dne 13. februarja 1812 je dovolil ilirskim lastnikom na desnem bregu Soče v Italiji, da svoje pridelke prevažajo brez plačila dajatev; drugi odlok z dne 15. junija pa je enako ugodnost priznal avstrijskim podanikom, ki so imeli zemljišča v Iliriji, pod pogojem vzajemnosti v korist ilirskih lastnikov v Avstriji. Nazadnje je odlok z dne 14. aprila 1813, ki je dopolnjeval odloka z dne 17. septembra 1811 in 15. junija 1812, določil, da velja dovoljenje za ilirske in avstrijske lastnike v pasu dveh myriametrov ob meji obeh držav, in sicer pod izrecnim pogojem vzajemnosti. Izjema je bila določena za pridelke zemljišč v Avstriji, katerih lastniki ne bi mogli dokazovati lastništva pred priključitvijo Ilirije k cesarstvu. Okrožnica Jean-Baptiste de Chabrol z dne 12. junija 1813 povzema in združuje prejšnje odloke, ki so urejali izvoz kmetijskih pridelkov v obmejnih delih provinc. Poleg tega okrožnica dodaja še odločitev ministra za manufakture in trgovino z dne 23. februarja 1813, s katero se te določbe razširijo tudi na prebivalce ob reki Kolpi.

Organski odlok z dne 15. aprila 1811 v členih 172–175 na področju carin določa le to, da se odlok z dne 27. novembra še naprej izvaja, z izjemo tistega dela, ki se nanaša na mejne (barrierske) dajatve, ki so bile prenesene na upravo za zemljiško knjigo in registracijo. Hkrati je bilo določeno, da carinska uprava prevzame pristojnost nad dajatvami za pristanišča, bazene in ladijski tonadž. Stanje –, da se je carinski režim dejansko izvajal le v delu provinc – je bilo nato formalno potrjeno z drugim pomembnim, odlokom z dne 19. novembra 1811, ki je izvzel iz carinskega sistema Dalmacijo, Dubrovnik, Kotor, dalmatinske in kvarnerske otoke, vojaško Hrvaško ter tisti del civilne Hrvaške, ki je ležal na desnem bregu Kolpe. Že 21. avgusta pa je bil podoben predlog poslan generalnemu guvernerju, da bi podal svoje mnenje. Bertrand je predlagal nekaj sprememb in dva dodatna člena, ki jih je generalni direktor carin delno sprejel, vendar ne brez določenega zadržka. Sprejeto besedilo je bilo naslednje:

1. Province, ki so bile izvzete iz carinskega sistema, naj bi uživale popolno svobodo trgovanja s tujino, z izjemo kolonialnega blaga in angleškega blaga; potujoče brigade, podrejene dvema inšpektorjema, nameščenima na različnih točkah, naj bi zasegale skladišča kolonialnega in angleškega blaga, ki bi se tam morebiti oblikovala.
2. Druge province, ki so ostale pod carinskim režimom, naj bi bile od teh ločene z linijo carinskih uradov in brigad, ki bi potekala ob Kolpi od njenega sotočja s Savo do izvira, nato nadaljevala v isti smeri do neke točke blizu Reke in se nato nadaljevala po črti med Vojaško Hrvaško in obalnimi kantoni Jadrana, imenovanimi Ogrsko primorje. To primorje naj bi bilo z morske strani varovano od Reke do Svete Magdalene pri meji z Dalmacijo.

Izvoz pridelkov je bil dovoljen od 1. junija do 15. septembra, prošnje za izvoz pa so morale biti naslovljene na župane, ki so pripravili seznam in ga poslali poddelegatu, intendantu in generalnemu intendantu, ta pa je izdal ukaze za izvedbo. Gaudinovo poročilo ne navaja glavnega razloga za ta presenetljiv ukrep; pa ga Marmont jasno pojasni: fizična geografija Ilirskih provinc ni omogočala, da bi obalo učinkovito varoval šibek carinski korpus, ki je bil dodatno oslabljen, ker ga zaradi pomanjkanja lokalnih virov ni bilo mogoče ustrezno vzdrževati. Izvzetje južnih provinc Reke iz carinskega sistema je bilo tako rekoč dejanje obupa, saj se je vnaprej odreklo možnosti, da bi obalo Jadrana zaščitili pred tihotapstvom. 17. novembra, ko je bil ta ukrep še v pripravi, ga je Pellenc označil kot sramotno rešitev, še slabšo od samega problema. V praksi je ta ukrep povzročil nenavadne razmere v Iliriji, zlasti v Karlovcu, ki je bilo podvrženo carinskemu režimu, njegov predmestni del Banija na nasprotnem bregu pa je spadal v province, izvzemši carin.

Zato je Martainville, carinski inšpektor v Karlovcu, ob pošiljanju odloka z dne 17. novembra sodniku Gerliéju v Baniji prosil, naj prebivalce obvesti o novi ureditvi: Vojaška Hrvaška naj bi se od 1. januarja 1812 štela za tuje ozemlje; urad v Baniji naj bi pobiral dajatve po tarifi I z dne 27. novembra 1810; blago, ki bi prehajalo iz Vojaške Hrvaške v civilni del, bi bilo obdavčeno kot uvoz, tisto, ki bi šlo iz Karlovca v Banijo, pa kot izvoz. Druga posledica tega odloka je bila, da žita, ki so bila prepovedana za izvoz, niso smela biti izvožena v Dalmacijo, Dubrovnik in Kotor, ki sami niso zadostovali za lastno oskrbo. Zato je bil začasno dovoljen izvoz žita v Reki in Senju, vendar le ob predložitvi potrdila o potrebi, ki so ga izdali intendanti v Zadru ali Dubrovniku ali njihovi namestniki, nato pa ga je bilo treba predložiti intendantu v Karlovcu ali poddelegatom v Reki ali Senju, ki so šele nato dovolili odpremo. Priporočili so tudi, naj Dalmacija uvaža žito iz Ogrske, vendar bi ga bilo treba usmeriti v Reko, kjer bi moral biti plačan davek v višini 1 franka in 10 %.

Ob francoskem prodoru na Kranjsko leta 1809 Avstrija ni nudila močnega odpora. Na obrambni liniji pri Razdrtem je bilo zajetih 1600 vojakov avstrijske vojske.

Ilirske province je sprva sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar) in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik).

Tudi cerkvena teritorialna razdelitev je bila preurejena v skladu z novimi političnimi mejami. Dve nadškofiji sta bili ustanovljeni v Ljubljani in Zadru, pomožne škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Štetje prebivalstva v letu 1811 je izkazalo 460.116 prebivalcev za ljubljansko intendantstvo, 381.000 za karlovško, 357.857 za tržaško, 305.285 za zadrsko, oziroma 1.504.258 za celotne Ilirske province.

V Karlovcu, kjer je bil sedež poveljstva vojske za Hrvaško, je bila leta 1811 ustanovljena posebna častniška šola v francoskem jeziku. Skupno je v Ilirskih provincah delovalo 25 gimnazij. Uradne razglase so objavili v uradnem glasilu Ilirskih provinc Le Télégraphe officiel v francoščini, nemščini, načrtovali pa so tudi izdajo v »slovanščini«. Med letoma 1811 in 1813 je kot urednik tega časnika v Ljubljani deloval francoski književnik Charles Nodier.

Britanska mornarica je od tilsitskega miru v juliju 1807 izvajala pomorsko zaporo Jadranskega morja in s tem ustavila trgovski ladijski promet, kar je še posebej prizadelo trgovino dalmatinskih pristanišč. Poskus združenih francoskih in italijanskih sil, da bi zasedle otok Vis, ki so ga zasedali Britanci, se je izjalovil v pomorski bitki pri Visu 13. marca 1811.

Avgusta 1813 je Avstrija napovedala vojno Franciji, avstrijske sile pod vodstvom generala Franza Tomassicha pa so vkorakale v Ilirske province. Pri tem so jim bili v pomoč domačini v francoskih vrstah, ki so ob napadu prestopili na avstrijsko stran. Zadar je padel 6. decembra 1813 po 34-dnevnem obleganju. V Dubrovniku so vstajniki izgnali Francoze in v upanju na obnovo republike vzpostavili začasno dubrovniško upravo. 20. septembra 1813 so ga zasedli Avstrijci. Boko Kotorsko z okolico so leta 1813 zasedle črnogorske sile, ki so jo držale do leta 1814, ko jo je črnogorski vojvoda pod pritiskom avstrijskih sil 11. junija moral prepustiti Avstriji. Britanske sile so se z zasedenih dalmatinskih otokov umaknile julija 1815 po porazu francoskih sil v bitki pri Waterlooju.

Dunajski kongres je priznal avstrijsko zasedbo nekdanjih Ilirskih provinc. Leta 1816 so bile brez ozemlja Dalmacije ponovno vzpostavljene kot Ilirsko kraljestvo, ki je bilo uradno ukinjeno šele leta 1849, čeprav je bila že leta 1822 uprava hrvaških ozemelj podrejena Ogrski.

Reformni ukrepi Francozov:

• na čelu generalni guverner (Francoz)
• upravno-teritorialne enote so bile pokrajine (province)
• ustanovljeni okraji (distrikti) in občine (komune) na čelu katerih so bili župani
• enakost pred zakonom in davčna enakost
• odpravljeni privilegiji in funkcije plemstva v upravi in sodstvu
• odpravljeni cehi - uvedba gospodarske svobode
• odpravljeni stara avstrijska uprava in deželni stanovi
• višjo upravo so prevzeli od države imenovani in plačani uradniki
• ustanavljali štirirazredne osnovne šole in gimnazije
• za kratek čas ustanovljena univerza (s petimi fakultetami - filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko)
• reforma sodstva - posebno sodišče v vsaki provinci (tribuna) za vse kazenske in civilne zadeve
• odprava cerkvenih bratovščin, prepovedali procesije
• uvedba revolucionarnega koledarja
• uvedba francoskega civilopravnega zakonika Code civil oziroma Code Napoleon
• uvedba civilne poroke

Vojaške enote

V Ilirskih provincah so Francozi ustanovili naslednje enote: 1., 2., 3., 4., 5. in 6. ilirski strelski polk, Hrvaški huzarski polk, Kraljevo dalmatinsko legijo in Kraljevi dalmatinski polk.

Odziv Slovencev

Janez Filip grof Kobencel

Avstrijsko-francoske vojne niso imele dobrega vpliva na spontani razvoj slovenskega naroda, ki se je ob koncu 18. in začetku 19. stoletja odražal pri Žigi Valentinu Popoviču, Marku Pohlinu, Ožbaltu Gutsmanu, Janezu Filipu grofu Kobenclu, Aleksandru grofu Turjaškemu, Juriju Japlju in drugih.

O Slovencih je francoskega cesarja Napoleona I. temeljito osebno poučil Janez Filip Kobencel, Valentin Vodnik pa je s skrajnimi močmi preprečil, da bi se Slovenci poilirili, tj. pohrvatili. Ilirske province so Slovence razdelile med dve sovražni si državi, zaradi česar je pesnik Urban Jarnik z žalostjo ugotavljal, da se bodo Slovenci v prihodnosti med seboj vojskovali kot vojaki dveh sovražnih strani.

Francoske okupacije skoraj nihče ni sprejel z navdušenjem; v pozitivno luč so jo kasneje postavili slovenski zgodovinarji protiavstrijske, zlasti profrancoske in jugoslovanistične nastrojenosti. Mnogi Slovenci so se prav zaradi francoske okupacije vključevali v avstrijsko vojsko kot prostovoljci ali pa so vojsko materialno podpirali; zaradi takšnih zaslug so potomci oskrbnika Blagotinška zdravilišča Dobrna celo postalo plemiči. Iz narodne zavesti ter upravnih in prosvetnih potreb Slovenske Koroške in Slovenske Štajerske je bila na graškem liceju leta 1811 ustanovljena stolica za slovenski jezik, ki jo je vodil proavstrijsko usmerjen Janez Nepomuk Primic; Gradec je tako postal prvo kulturno-politično središče Slovencev.

Primic je v času avstrijsko-francoskih vojnah in ustanovitvi Ilirskih provinc napisal več pesmih, v katerih je izražal svoj kritični odnos do Francozov in izrazil podporo Avstriji (Eſterrajh) ter njenemu cesarju Francu I.. V zadnji kitici pesmi Veſéli Bránbaviz je to stališče povzel z naslednjimi besedami:

“Eſterrajh ti ſi moj! / … / Eſterrajh jeſt ſim tvoj! / … / Sama ſmert mène lozh' / … / Od tebe prozh!“

— Janez Nepomuk Primic, Gradec, 13. marec 1809

Prav tako je izrazil željo za večno kraljevanje Avstrije, in sicer v prvi kitici pesmi Deſhélſka bránba Eſtrajharſkiga Zeſárſtva:

“Trón Habsbúrgov ima ſtáti / … / Védnu Eſtrajh 'ma Kralváti! / … / Lúdſtva! hitru ſe sberite! / … / Dóm obvárvat vkúp tezite! / … / De v Zesárja ſvitli hiſhi, / … / Se veſéli glaſ saſliſhi!"

— Janez Nepomuk Primic, Gradec, 11. marec 1809

Viri in literatura

• Bojc, Saša. »Napoleon v naših krajih: od mitov do resnice«. www.delo.si. Pridobljeno 19. aprila 2026.
• Bradshaw, Mary Eloise (1928). The Napoleonic Influence on the Illyrian Provinces. University of Wisconsin—Madison Press. OCLC: 54803367
• Bradshaw, Mary Eloise (1932). The Illyrian Provinces. University of Wisconsin—Madison Press. OCLC: 49491990
• Bundy, Frank J. (1987). The Administration of the Illyrian Provinces of the French Empire, 1809–1813. New York-London: Garland. ISBN 978-0-8240-8032-7.
• Dolinar, France M. (1989). »Cerkvenoupravna ureditev Ilirskih provinc 1809–1813«. Zgodovinski časopis. 43 (4): 507–511.
• Gašperič, Primož; Orožen Adamič, Milan; Šumrada, Janez (2012). Zemljevid Ilirskih provinc iz leta 1812 (v slovenščini in francoščini). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 263348224.
• Gestrin, Ferdo; Melik, Vasilij (1966). Slovenska zgodovina: od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana: Državna založba Slovenije. COBISS 2227457.
• Golec, Boris idr. (2025). Naši temelji in okviri : Slovenci in Slovenija v zgodovini. Ljubljana: Družina. COBISS 254372867. ISBN 978-961-04-1240-3.
• Habit, Barbara (2018). Ideja ilirskega naroda pri Francozih in domačinih v času Ilirskih provinc (magistrsko delo). Ljubljana: [B. Habit]. COBISS 67894626.
• Haas, Arthur G. (1963). Metternich, Reorganization and Nationality, 1813–1818: A Story of Foresight and Frustration in the Rebuilding of the Austrian Empire. Wiesbaden: Franz Steiner Verlag. ISBN 978-3-515-00998-0.
• Juvan Kmetec, Andreja (2003). »Charles Nodier in Ilirija«. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 51 (2): 179–196. COBISS 512364671.
• Kopitar, Jernej; Woltersdorf, Ernst Gabriel (1812). Die Illyrischen Provinzen und ihre Einwohner (v nemščini). Dunaj: Camesinaschen Buchhandlung. COBISS 85974016.
• Kranjc, Marijan F. (2001). »Vojaška organizacija Ilirskih provinc«. Vojnozgodovinski zbornik (6): 17–24. COBISS 116164608.
• Nodier, Charles (1933). Statistique Illyrienne: articles complets du "Télégraphe Officiel" de l'année 1813 rédigés et annotés par France Dobrovoljc (v francoščini). Ljubljana: Satura. COBISS 3303433.
• Pivec Stele, Melita (1930). La vie économique des Provinces Illyriennes (1809-1813): suivi d'une bibliographie critique (v francoščini). Pariz: Bossard. COBISS 62960128.
• George J. Prpić, »French Rule in Croatia: 1806-1813«. Balkan Studies 5 (1964). S. 221-276.
• Reinhard A. Stauber, "The Illyrian Provinces," v Michael Broers, Peter Hicks in Agustin Guimera, ur., The Napoleonic Empire and the New European Political Culture (War, Culture and Society, 1750–1850). Houndmills, 2012. S. 241–253.
• Stergar, Rok (2017). »Nationswerdungsprozesse und neue Grenzen: der Zusammenbruch der französischen Herrschaft in den Illyrischen Provinzen und ihre (Re-)Integration in das Kaisertum Österreich«. Am Rande der großen Politik: Italien und der Alpenraum beim Wiener Kongress (v nemščini). str. 97–122. COBISS 63465826.
• Šanjek, Franjo, ur. (2010). Hrvati i Ilirske pokrajine (1809.-1813.) (v hrvaščini in francoščini). Zagreb: HAZU. COBISS 12114765.
• Šumrada, Janez (1986). »Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc leta 1813«. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 34 (1–2): 32–37.
• Šumrada, Janez; Gestrin, Ferdo (1992). Nekateri temeljni problemi Ilirskih provinc. Ljubljana: [J. Šumrada]. COBISS 35612416.
• Šumrada, Janez (1998). »Prebivalstvo v slovenskih predelih Napoleonove Ilirije«. Zgodovinski časopis. 52 (1): 51–72. COBISS 8073224.
• Šumrada, Janez, »Državnopravni status Ilirskih provinc s kratkim pregledom upravne ureditve«, v Vilfanov zbornik : pravo, zgodovina, narod : Recht, Geschichte, Nation, ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller. Ljubljana, 1999.
• Šumrada, Janez, ur. (2004). Nastajanje Napoleonove Kranjske: korespondenca Françoisa-Marie Farguesa, francoskega intendanta za Kranjsko in Gorenjsko, 1809–1810 (v slovenščini in francoščini). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije.
• Šumrada, Janez, ur. (2006). Napoleon na Jadranu = Napoléon dans l'Adriatique (v slovenščini, francoščini in hrvaščini). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. COBISS 230782208.
• Šumrada, Janez (2007). »Poglavitne poteze napoleonske politike v Ilirskih provincah«. Zgodovinski časopis. 61 (1–2): 75–84.
• Šumrada, Janez; Kopitar, Adrijan (2018). Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati: francoski vojaški nabor v ilirski provinci Kranjski, 1812-1813 (v slovenščini in francoščini). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. COBISS 296090112.
• Šterbenc Svetina, Barbara; Godeša, Matija (2013). Zgodovinske dimenzije Ilirskih provinc. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 269259520.
• Vodopivec, Karin (2025). Ilirske province v slovenski šolski literaturi (magistrsko delo). Ljubljana: K. Vodopivec.
• Vošnjak, Bogumil (1910). Ustava in uprava Ilirskih dežel : (1809-1813) : prispevki k nauku o recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva. Ljubljana.
• Zwitter, Fran (1990). Melik, Vasilij (ur.). »Postanek političnega ilirizma in ustanovitev Ilirskih provinc«. O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana: Slovenska matica. str. 119–182. COBISS 21199360.
• Zwitter, Fran (1990). »Socialni in gospodarski problemi Ilirskih provinc«. prav tam. str. 183–204.