Diakon

Diakon rimskokatoliške cerkve

Diakon je krščanski duhovnik nižje stopnje, zlasti v Rimskokatoliški in v Pravoslavnih Cerkvah. Naziv diakon dobi pri diakonskem posvečenju.

Beseda diakon izvira iz grške besede starogrško διάκονος ([diakonos] = strežnik). Prvi znani diakoni so bili sedmeri jeruzalemski diakoni s Štefanom na čelu (glej Apd 6,1-6).

Diakon je lahko stalna služba, za marsikoga pa je to le prehodna stopnja na poti do mašniškega posvečenja.

Diakonsko posvečenje lahko (v katolištvu in v pravoslavju) prejme tudi moški, ki je že poročen. V katolištvu to pomeni, da mora ostati stalni diakon, saj je za duhovnike-mašnike obvezen celibat.

Diakonise

V zgodnjem krščanstvu niso bile nič nenavadnega diakonise oziroma diakonese (ženske diakoni), ki so skrbele zlasti za revne, vdove in sirote, pogosto pa so skrbele tudi za pripravo žensk – katehumenk na prejem krsta. V Svetem pismu je diakonisa omenjena enkrat:

Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah, da jo sprejmete v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji pomagate v vsem, kar bi potrebovala od vas, kajti tudi ona je bila v pomoč mnogim in tudi meni (Rim 16,1-2).

Pozneje so diakonise ohranile naziv, vendar niso bile deležne diakonskega posvečenja. V Rimskokatoliški cerkvi so diakonise obstajale do 11. stoletja. Danes so najbolj aktivne v protestantizmu.

Glej tudi

• duhovnik
• duhovniško posvečenje

Zunanje povezave

• Stalni diakonat