Katilinova zarota

Rimska republika je delovala po strogem redu. Vsakega leta so potekale konzulske volitve, na katerih sta lahko zmagala le dva odrasla moška, starejša od 42 let, iz patricijske (plemiške) družine. Konzula sta nato postala vodja rimske države.

Leta 63 pr. Kr. pa so bile volitve še pomembnejše kot navadno. Že pred volitvami je vladala zmeda, saj so vsi kandidati volivce na veliko podkupovali. Cicero je pred tem uvedel zakon, ki je takemu početju odredil deset leten izgon, Katon Mlajši pa je že pred volitvami napovedal, da bo zmagovalca tožil zaradi podkupovanja. Tistega leta je med drugimi kandidiral tudi Lucij Sergij Katilina, in sicer že tretjič. Ko pa sta na volitvah zmagala Silanus in Lucij Licinij Murena, je Katilina začel razmišljati o zaroti.

Okoli sebe je začel zbirati več patricijev, kot na primer Publij Kornelij Lentul Sura. Med tem je Gaj Manlij začel zbirati čete v Etruriji. Katilina sam je ostal v Rimu in se še vedno udeleževal srečanj senata, kar je mnoge senatorje zmedlo.

Odkritje zarote

Prve dokaze za zaroto je odkril Cicero. Eden njegovih najpomembnejših virov informacij je bil Kvint Kurij, ki je z načrti hotel narediti vtis na svojo ljubico Fulvijo. Cicero jo je uspel prepričati, da ji je Kurij povedal še imena sozarotnikov. Potreboval je le še trdne dokaze.

18. oktobra so Kras in številni drugi senatorji dobili pisma, v katerih so bili posvarjeni, naj zbežijo, saj naj bi 28. oktobra prišlo do krvavega klanja v krogu vodilnih senatorjev. S svojimi pismi so opozorili Cicera, ki jih je dal na glas prebrati v senatu. 21. oktobra so senat prav tako dosegle novice o Manlijevi vojski. Cicero je pričakoval napad 27. oktobra in v obrambo mesta poslal dva prokonzula in dva pretorja.

8. novembra je Cicero v senatu prebral znameniti Govor proti Katilini. V njem ga je obdolžil preteklih zločinov in zatrdil, da je imel vse informacije o zaroti. Katilina se je branil z napadom na Cicerove prednike- Cicero je bil namreč »novum hominum«, novi človek, kar je pomenilo, da njegovi predniki niso imeli pomembnejših političnih funkcij- in kasneje isti dan zapustil Rim, češ, da gre prostovoljno v izgnanstvo. Ko so v Rimu ugotovili, da se je pridružil Manlijevi vojski, so tako Katilino kot Manlija razglasili za javna nasprotnika.

Zajetje ujetnikov, sojenje

V Rimu so Katilinovi sledilci začeli pogajanja z nekaj predstavniki galskega plemena Alobrogov, saj so jih upali prepričati v napad na Rim, da bi sami lahko lažje zavzeli mesto. Namesto tega so predstavniki odšli do Cicera in nato postavili zasedo. 2. decembra so ujeli enega izmed zarotnikov, 3. decembra pa še štiri.

5. decembra so se senatorji zbrali v templju Concordije, da bi glasovali o njihovi usodi. Tako konzula kot bivši konzuli so predlagali smrtno kazen, dokler ni spregovoril Julij Cezar, takrat pretor. Predlagal je dosmrtni zapor ali pa zadržanje do sojenja, brez katerega bi bila smrtna kazen nelegalna. Po njegovem govoru se mu je priključilo veliko senatorjev, kot tudi nekateri, ki so se pred tem opredelili za smrtno kazen- Silanus je zatrdil, da je prišlo do nesporazuma in da je predlagal najhujšo kazen, »ki jo dovoljuje zakon«. Besedo je kmalu prevzel Cicero, ki je podal še zadnji, četrti Govor proti Katilini. Ostal je vljuden do Cezarja, a je bil kljub temu na strani tistih, ki so zahtevali smrtno kazen. Ko je na vrsto prišel Kato Mlajši, pa se je opredelil za smrtno kazen in Cezarja obtožil sodelovanja s Katilino. Takrat pa je do Cezarja prišlo pismo. Kato je to imel za izvrstno priložnost, da dokaže Cezarjevo sodelovanje z nasprotnikom, in je zahteval, da pismo prebere. Cezar, ki je pismo prebral, pa je ugovarjal. Kato je vztrajal in pridružila se mu je množica. Takrat je Cezar pismo predal Katu, ki je kaj hitro ugotovil, da gre za ljubezensko pismo njegove lastne polsestre Servilije Cezarju. Nazadnje je le prišlo do glasovanja o usodi ujetnikov. Z veliko večino je bila sprejeta smrtna kazen. Odvedli so jih v zapor Tullianum, kjer so jih zadavili. Cicero je nato stopil ven in preprosto povedal: »Vixerunt«- živeli so.

Cicero je kasneje dobil častni naziv »pater patriae«, oče domovine, ki je bil pred tem podeljen le Kamilu, po Ciceru pa še 23 cesarjem.

Bitka pri Pistoji

Po usmrtitvi teh ujetnikov se je Katilina s svojimi četami poskusil umakniti v Transalpinsko Galijo, a so mu umik onemogočile tri legije pod vodstvom Kvinta Cecilija Metela Celera. Nato se je umaknil južno, bližje vojski Gaja Antonija, ki pa je konec decembra prejel okrepitve. Do bitke je najbrž prišlo začetek januarja. Takrat je od Katilinove vojske ostalo približno 3000 mož. Gaj Antonij je na dan bitke zbolel, zato je poveljstvo predal Marku Petreiju. Katilinova vojska je sprva zadržala napad, nato pa je Petreij v napad poslal pretorsko kohorto, ki je zlomila nasprotnikov center in ga porazila. V bitki je bil umorjen tudi Katilina.

Viri

Cicero, M. T. (2008) In Catilinam orationes IV = Štirje govori proti Katilini. Maribor: Litera.
Goldsworthy, A. (2006) Caesar. London: Weidenfeld & Nicolson Ltd.