close
Pojdi na vsebino

Giosuè Carducci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Giosuè Carducci

BERJAYA
Carducci ok.1900
RojstvoGiosuè Alessandro Giuseppe Carducci
(1835-07-27)27. julij 1835
Valdicastello di Pietrasanta, Velika vojvodina Toskana
Smrt16. februar 1907 (1907-02-16) (71 let)
Bologna, Kraljevina Italija
GrobCertosa di Bologna
Poklic
  • pesnik
  • literni kritik
  • akademik
DržavljanstvoBERJAYA Kraljevina Italija
Alma materScuola Normale Superiore di Pisa
Literarno gibanjeneoklasicizem
Pomembnejša delaBarbarske ode
Pomembnejše nagradeNobelova nagrada za književnost
1906
Zakonci
Elvira Menicucci
(por. 1859)
Starši
  • Michele Carducci (oče)
  • Ildegonda Celli (mati)
PodpisBERJAYA
Portret
Senator Kraljevine Italije
Na položaju
4. december 1890  16. februar 1907
MonarhUmberto I.
RojstvoGiosuè Alessandro Giuseppe Carducci
27. julij 1835({{padleft:1835|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1][2][…]
Valdicastello Carducci[d][3][2][…]
Smrt16. februar 1907({{padleft:1907|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[4][1][…] (71 let)
Bologna[5][3][…]
Poklicpisatelj, pesnik, novinar, politik, univerzitetni učitelj, literarni kritik, filolog, literarni zgodovinar
PodpisBERJAYA

Giosuè Alessandro Giuseppe Carducci,[a] italijanski pesnik, pisatelj, literarni kritik in učitelj, * 27. julij 1835, Valdicastello di Pietrasanta, † 16. februar 1907, Bologna.

Carducci je imel opazen vpliv[9] in je veljal za uradnega narodnega pesnika sodobne Italije.[10] Leta 1906 je postal prvi Italijan, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost.[11] Švedska akademija mu je nagrado podelila »ne le zaradi njegove globoke učenosti in kritičnega raziskovanja, temveč predvsem kot poklon ustvarjalni energiji, svežini sloga in lirični moči, ki zaznamujejo njegove pesniške mojstrovine«.[12]

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta in izobraževanje

[uredi | uredi kodo]

Giosuè Carducci se je rodil v Valdicastellu v Pietrasanti, majhnem mestecu, ki danes spada v Pokrajino Lucca v severozahodnem delu Toskane, ki je bila takrat samostojna velika vojvodina. Njegov oče Michele je bil podeželski zdravnik in zagovornik združitve Italije. Kot član karbonarjev je v mladosti zaradi sodelovanja v revoluciji leta 1831 prestal zaporno kazen.[13] Zaradi njegovih političnih prepričanj se je družina v Carduccijevem otroštvu morala večkrat seliti, nazadnje pa se je za nekaj let naselila v Firencah.[14]

Carduccijev oče je poskušal sinu prenesti svoj goreč navdušenje nad Manzonijevimi deli, vendar Giosuè nikoli ni razvil naklonjenosti do romantike. Oče je fanta učil tudi latinščino, ta pa je bil navdušen nad deli Vergilija in drugih antičnih avtorjev. Z navdušenjem je bral knjige o zgodovini Rima in vse, kar se je nanašalo na francosko revolucijo. Svoje prve pesmi je napisal še kot deček, leta 1846.

Po neuspehu revolucije leta 1848 se je družina Carducci morala preseliti. Nevarnost nasilja je postala prevelika za Carduccijevega očeta, zato se je družina najprej preselila v Lajatico, nato pa v Firence.

Carducci je do leta 1852 obiskoval verske šole, kjer je nanj vplival njegov učitelj retorike, piarist pater Geremia Barsottini, ki je v italijansko prozo prevedel vse Horacijeve ode. Dečka je navdušil zadržan slog grške in rimske antike, zato je v italijanščino prevedel 9. knjigo Homerjeve Iliade. V teh letih se je Carducci še bolj navdušil za stvar italijanske združitve in odkril dela Uga Foscola in Giuseppeja Mazzinija. Po končani izobrazbi je Carducci sledil svojemu potujočemu očetu v Celle sul Rigo na gori Amiata, kmalu zatem pa je osvojil štipendijo za prestižno univerzo Scuola Normale Superiore v Pisi.

  • Rime, San Miniato, 1857.
  • Levia Gravia (it), 1868.
  • Poesie, Firenze, Barbera, 1871.
  • Primavere elleniche, 1872.
  • Nuove poesie, 1873.
  • Odi barbare, 1877.
  • Juvenilia, 1880.
  • Levia Gravia, 1881.
  • Giambi ed Epodi (it), 1882.
  • Nuove odi barbare, 1882.
  • Rime nuove (it), 1887.
  • Terze odi barbare, 1889.
  • Delle Odi barbare. Libri II ordinati e corretti, 1893.
  • Rime e ritmi (it), 1899.
  • Poesie. MDCCCL-MCM, 1901.
  • Juvenilia, in six books, 1850–1860
  • Levia Gravia, in two books, 1861–1871
  • Inno a Satana, 1863
  • Giambi ed Epodi, in two books, 1867–1879
  • Intermezzo, 1874–1887
  • Rime Nuove, in nine books, 1861–1887
  • Odi barbare, in two books, 1873–1889
  • Rime e Ritmi, 1889–1898
  • Della Canzone di Legnano, Part I, 1879

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. /kɑːrˈdi/ Predloga:Respell;[6][7] italijansko: [dʒozuˈɛ kkarˈduttʃi]; also spelled Giosue Carducci (italijansko: [ˈdʒɔːzu.e karˈduttʃi]) in later years.[8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 SNAC — 2010.
  2. 1 2 Find a Grave — 1996.
  3. 1 2 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  4. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  5. Кардуччи Джозуэ // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  6. »Carducci«. The American Heritage Dictionary of the English Language (5th izd.). HarperCollins. Pridobljeno 31. maja 2019.
  7. »Carducci«. Merriam-Webster Dictionary. Pridobljeno 31. maja 2019.
  8. Predloga:DOP
  9. Baldi, Giusso, Razetti, Zaccaria, Dal testo alla storia. Dalla storia al testo, Torino, 2001, vol. 3/1B, p. 778: "Partecipò intensamente alla vita culturale del tempo e ... sostenne infinite polemiche letterarie e politiche".
  10. Giulio Ferroni, Profilo storico della letteratura italiana, Torino, 1992, p. 780: "Si trasforma in poeta ufficiale dell'Italia umbertina".
  11. »Giosue Carducci | Italian poet«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 22. avgusta 2017.
  12. »Vita, opere e poetica di Giosuè Carducci« (v italijanščini). 13. junij 2014. Pridobljeno 5. avgusta 2016.
  13. Adolfo Lippi (22. november 2023). »Versilia, così l'impronta della Massoneria ha segnato l'ex Perla del Tirreno« (v italijanščini).
  14. Chisholm 1911.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]