close
Pojdi na vsebino

Ankara

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ankara
Mesto
Ankara
Ankara
Ankara se nahaja v Turčija
Ankara
Ankara
Ankara
Koordinati: 39°55′N 32°51′E / 39.917°N 32.850°E / 39.917; 32.850
DržavaZastava Turčije Turčija
RegijaOsrednja Anatolija
ProvincaAnkara
Upravljanje
 • ŽupanMansur Yavaş[1]
 • GuvernerVasip Şahin
Površina
 • Urbano
4.130,2 km2
 • Metropolitansko obm.
25.632 km2
Nadm. višina
938 m
Prebivalstvo
 (31. december 2025)[6]
 • Mesto5.910.320
 • Rang2. v Tučiji
 • Urbano5.293.367
 • Urbana gostota1.282 preb,/km2
GDP (nominal, 2024)
 • glavno mesto in Metropolitanska občina₺ 4673 trilijon
(US$ 142,3 mrd)
 • Per capita₺788.859
(US$24.031)
Časovni pasUTC+3 (TSİ)
Poštne številke
06xxx
Omrežna skupina312

Ankara (turško: [ˈɑŋkɑɾɑ] ⓘ) je glavno mesto Turčije. Mesto je v osrednjem delu Anatolije in ima v svojem urbanem središču več kot 5,3 milijona prebivalcev,[b] od 6 milijonov prebivalcev v provinci Ankara.[c][6][5] Ankara je drugo največje mesto v Turčiji po številu prebivalcev, takoj za Carigradom.

Ankara je bila v preteklosti znana kot Ancira in Angora.[10] Ankara je bila glavno mesto starodavne keltske države Galatije (280–64 pr. n. št.) in kasneje rimske province Galatije (25 pr. n. št. – 7. stoletje). V Ankari so različna hattska, hetitska, lidijska, frigijska, galatska, grška, perzijska, rimska, [[bizantinsko cesartvo|bizantinska]g in osmanska arheološka najdišča. Osmani so mesto spremenili v glavno mesto Anatolskega ejaleta (1393 – konec 15. stoletja), Angorskega ejaleta (1827–1864) in Angorskega vilajete (1867–1922). 23. aprila 1920 je bila v Ankari ustanovljena Velika narodna skupščina Turčije, ki je postala sedež turškega narodnega gibanja med turško vojno za neodvisnost. Ankara je postala nova turška prestolnica po ustanovitvi republike 29. oktobra 1923 in je po padcu Osmanskega cesarstva nasledila nekdanjo osmansko prestolnico Konstantinopel.

Zgodovinsko središče Ankare je skalnat hrib, ki se dviga 150 m nad levim bregom reke Ankara, pritoka reke Sakaria. Hrib še vedno krasijo ruševine ankaranskega gradu. Ohranilo se je le malo njegovih zunanjih del, vendar so po vsem mestu dobro ohranjeni primeri rimske in osmanske arhitekture.

Vlada je pomemben delodajalec, Ankara pa je tudi pomembno trgovsko in industrijsko mesto, ki se nahaja v središču turškega cestnega in železniškega omrežja. Mesto je dalo ime angorski volni, ki jo ostrižejo angorski kunci, dolgodlaki angorski kozi (vir moherja) in angorski mački. Območje je znano tudi po hruškah, medu in muškatnem grozdju. Čeprav je Ankara v eni najbolj suhih regij Turčije in jo večinoma obdaja stepska vegetacija (razen gozdnatih območij na južnem obrobju), jo lahko glede na zelene površine na prebivalca, ki znašajo 72 kvadratnih metrov, štejemo za zeleno mesto.[11] Ankara, kjer domuje veliko univerz,[12] je med 100 najboljšimi znanstvenimi in tehnološkimi grozdi na svetu.[13]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Zapis imena Ankara[14] se je skozi stoletja spreminjal. Identificirali so ga s hetitskim kultnim središčem Ankuwaš,[15][16] čeprav je to še vedno predmet razprav.[17] V klasični antiki in srednjem veku je bilo mesto v grščini znano kot Ánkyra (Ἄγκυρα, dob. »sidro«) in v latinščini Ancyra; galsko keltsko ime je bilo verjetno podobna različica. Po priključitvi k seldžuškim Turkom leta 1073 je mesto v mnogih evropskih jezikih postalo znano kot Angora; v osmanski turščini je bilo znano tudi kot Engürü (انگورو).[18][19] Oblika Angora se ohranja v imenih pasem številnih različnih vrst živali in v imenih več lokacij v ZDA (glej Angora).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
BERJAYA
Bronasti standardi Alaca Höyüka, razstavljeni v Muzeju anatolskih civilizacij, veljajo za simbol mesta.

Zgodovino regije lahko izsledimo nazaj do hatske civilizacije bronaste dobe, ki so jo v 2. tisočletju pred našim štetjem nasledili Hetiti, v 10. stoletju pred našim štetjem Frigijci, kasneje pa Lidijci, Perzijci, Grki, Galačani, Rimljani, Bizantinci in Osmani (Seldžuški sultanat Rum, Osmansko cesarstvo in končno republikanska Turčija).

Antična zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Najstarejša naselja v središču Ankare in okoli nje so pripadala hatski civilizaciji, ki je obstajala v bronasti dobi in so jo med letoma 2000 in 1700 pred našim štetjem postopoma absorbirali indoevropski Hetiti. Mesto je pod Frigijci znatno naraslo po velikosti in pomenu, začenši okoli leta 1000 pred našim štetjem in doživelo veliko širitev po množični selitvi iz Gordiona (glavnega mesta Frigije) po potresu, ki je to mesto v tistem času močno poškodoval. V frigijski tradiciji so kralja Mida častili kot ustanovitelja Ancire, vendar Pavzanij omenja, da je bilo mesto v resnici veliko starejše, kar se ujema s trenutnim arheološkim znanjem.[20]

Frigijsko oblast je najprej nasledila lidijska in kasneje perzijska oblast, čeprav je močno frigijski značaj kmečkega prebivalstva ostal, kar dokazujejo nagrobniki iz veliko poznejšega rimskega obdobja. Perzijska suverenost je trajala do poraza Perzijcev od Aleksandra Velikega, ki je mesto osvojil leta 333 pr. n. št. Aleksander je prišel iz Gordiona v Ankaro in se v mestu za kratek čas zadržal. Po njegovi smrti v Babilonu leta 323 pr. n. št. in poznejši delitvi njegovega cesarstva med njegovimi generali je Ankara z okolico padla pod Antigonov delež.

Naslednja pomembna širitev se je zgodila pod Grki iz Ponta, ki so tja prišli okoli leta 300 pr. n. št. in mesto razvili kot trgovsko središče za trgovino z blagom med črnomorskimi pristanišči in Krimom na severu; Asirijo, [[Ciper|Ciprom]g in Libanonom na jugu; in Gruzije, Armenije in Perzije na vzhodu. Do takrat je mesto prevzelo tudi ime Ἄγκυρα (Ánkyra, kar v grščini pomeni sidro), ki v nekoliko spremenjeni obliki daje sodobno ime Ankari.

Keltska zgodovina

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Umirajoči Galačan je bil znan kip, ki ga je med letoma 230 in 220 pr. n. št. naročil pergamonski kralj Atal I. Soter v čast svoji zmagi nad keltskimi Galati v Anatoliji. Rimska marmorna kopija helenističnega dela iz poznega 3. stoletja pr. n. št., v Kapitolskih muzejih v Rimu.

Leta 278 pr. n. št. je mesto skupaj s preostalo osrednjo Anatolijo zasedla keltska skupina, Galati (Gali), ki so Ankaro prvi postavili za eno svojih glavnih plemenskih središč, sedež plemena Tektosagov.[21] Druga središča sta bila Pessinus, današnji Ballıhisar, za pleme Trocmi in Tavium, vzhodno od Ankare, za pleme Tolistobogii. Mesto je bilo takrat znano kot Ancyra. Keltski element je bil verjetno številčno relativno majhen; bojevniška aristokracija, ki je vladala frigijsko govorečim kmetom. Vendar se je keltski jezik v Galatiji govoril še več stoletij. Konec 4. stoletja je sveti Hieronim, doma iz Dalmacije, opazil, da je jezik, ki se govori okoli Ankare, zelo podoben jeziku, ki se govori na severozahodu rimskega sveta blizu Trierja.

Rimska zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Mesto je nato prešlo pod nadzor Rimskega cesarstva. Leta 25 pr. n. št. ga je cesar Avgust povzdignil v status polisa in ga postavil za glavno mesto rimske province Galatije.[22] Ankara je znana po Monumentum Ancyranum (tempelj Avgusta in Rome), ki vsebuje uradni zapis Avgustovih dejanj, znan kot Res gestae divi Augusti, napis, vklesan v marmor na stenah tega templja. Ruševine Ancire še danes ponujajo dragocene reliefe, napise in druge arhitekturne fragmente. Dve drugi galatijski plemenski središči, Tavium blizu Yozgata in Pessinus (Balhisar) na zahodu, blizu Sivrihisarja, sta bili v rimskem obdobju še vedno razmeroma pomembni naselbini, vendar je Ancira zrasla v veliko metropolo.

V dobrih časih Rimskega cesarstva je v Anciri živelo približno 200.000 ljudi, kar je veliko več kot po padcu Rimskega cesarstva do začetka 20. stoletja. Skozi središče rimskega mesta je tekla majhna reka Ankara. Danes je prekrita in preusmerjena, vendar je v rimskem, bizantinskem in osmanskem obdobju tvorila severno mejo starega mestnega jedra. Çankaya, rob veličastnega hriba južno od sedanjega mestnega središča, je stal daleč izven rimskega mesta, vendar je bil morda poletno letovišče. V 19. stoletju so nedaleč od mesta, kjer danes stoji predsedniška rezidenca Çankaya, še vedno stali ostanki vsaj ene rimske vile ali velike hiše. Na zahodu se je rimsko mesto raztezalo do območja parka Gençlik in železniške postaje, na južni strani hriba pa se je morda raztezalo navzdol vse do območja, kjer je danes univerza Hacettepe. Tako je bilo po vseh merilih precejšnje mesto in veliko večje od rimskih mest v Galiji ali Britaniji.

Pomen Ancire je temeljil na dejstvu, da je bila križišče cest v severni Anatoliji, ki so tekle v smeri sever-jug in vzhod-zahod, kar ji je dalo velik strateški pomen za vzhodno mejo Rima.[22] Velika cesarska cesta, ki je tekla proti vzhodu, je potekala skozi Ankaro in po njej so se vrstili cesarji in njihove vojske. Niso bili edini, ki so uporabljali rimsko cestno omrežje, ki je bilo prav tako priročno za osvajalce. V drugi polovici 3. stoletja so Anciro v hitrem zaporedju napadli Goti z zahoda (ki so jahali daleč v osrčje Kapadokije, jemali sužnje in plenili), kasneje pa še Arabci. Približno desetletje je bilo mesto ena od zahodnih postojank palmirske cesarice Zenobije v Sirski puščavi, ki je izkoristila obdobje šibkosti in nereda v Rimskem cesarstvu, da bi ustanovila svojo kratkotrajno državo.

Mesto je bilo leta 272 pod cesarjem Avrelijanom ponovno vključeno v Rimsko cesarstvo. Tetrarhija, sistem več (do štirih) cesarjev, ki ga je uvedel Dioklecijan (284–305), se je očitno lotila obsežnega programa obnove in gradnje cest od Ancire proti zahodu do Germeja in Dorileja (danes Eskişehir).

V svojem razcvetu je bila rimska Ancira veliko tržno in trgovsko središče, delovala pa je tudi kot pomembna upravna prestolnica, kjer je visoki uradnik vladal iz mestnega pretorija, velike upravne palače ali urada. V 3. stoletju se zdi, da se je življenje v Anciri, tako kot v drugih anatolskih mestih, nekoliko militariziralo kot odgovor na vpade in nestabilnost mesta.

Bizantinska zgodovina

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Julijanov steber (362) je bil postavljen v čast obiska rimskega cesarja Julijana v Anciri

Mesto je v 4. stoletju dobro znano kot središče krščanske dejavnosti) zaradi pogostih cesarskih obiskov in pisem poganskega učenjaka Libanija. Škof Marcel Ancirski in Bazilij Ancirski sta bila aktivna v teoloških polemikah svojega časa, mesto pa je bilo prizorišče kar treh cerkvenih sinod v letih 314, 358 in 375, zadnji dve v prid arianizmu.[22]

Mesto so obiskali cesar Konstans I. (vladal 337–350) v letih 347 in 350, Julijan (vladal 361–363) med svojim perzijskim pohodom leta 362 in Julijanov naslednik Jovijan (vladal 363–364) pozimi 363/364 (medtem ko je bil v mestu, je nastopil konzulat). Po Jovijanovi smrti kmalu zatem je bil Valentinijan I. (vladal 364–375) v Anciri razglašen za cesarja, naslednje leto pa je njegov brat Valens (vladal 364–378) Anciro uporabil kot svojo oporišče proti uzurpatorju Prokopiju. Ko je bila provinca Galatija razdeljena nekje leta 396/99, je Ancira ostala civilna prestolnica Galatije I. in tudi njeno cerkveno središče (metropolitansko središče). Cesar Arkadij (vladal 383–408) je mesto pogosto uporabljal kot svojo poletno rezidenco, nekaj informacij o cerkvenih zadevah mesta v začetku 5. stoletja pa najdemo v delih Paladija iz Galatije in Nila iz Ancire.[22]

Leta 479 je uporniški Marcijan napadel mesto, ne da bi ga uspel zavzeti. Leta 610/11 je Komentio, brat cesarja Fokasa (vladal 602–610), v mestu sprožil svoj neuspešen upor proti Herakliju (vladal 610–641). Deset let pozneje, leta 620 ali bolj verjetno 622, so ga med bizantinsko-sasanidsko vojno 602–628 zavzeli Sasanidski Perzijci. Čeprav se je mesto po koncu vojne vrnilo v bizantinske roke, je perzijska prisotnost pustila sledi v arheologiji mesta in verjetno začela proces njegove preobrazbe iz poznoantičnega mesta v srednjeveško utrjeno naselje.[22]

Leta 654 so mesto, v arabskih virih znano tudi kot Qalat as-Salasil ('trdnjava verig'),[23] prvič zavzeli Arabci Rašidunskega kalifata pod vodstvom Muavije, bodočega ustanovitelja Omajadskega kalifata. Približno v istem času so bile v Anatoliji ustanovljene teme in Ancira je postala glavno mesto Opsikijske teme, ki je bila največja in najpomembnejša tema, dokler je ni razdelil cesar Konstantin V. Kopronim (vladal 741–775); Ancira je nato postala glavno mesto nove Bucelarijske teme. Mesto je leta 739/40 vsaj začasno zavzel omajadski princ Maslama ibn Hišam, kar je bil zadnji ozemeljski dobiček Omajadov od Bizantinskega cesarstva.[24] Anciro so leta 776 in 798/99 neuspešno napadle abasidske sile. Leta 805 je cesar Nikefor I. Logotet (vladal 802–811) okrepil njene utrdbe, kar jo je verjetno rešilo pred plenjenjem med obsežno invazijo kalifa Haruna al-Rašida na Anatolijo v naslednjem letu. Arabski viri poročajo, da sta mesto zavzela Harun in njegov naslednik Al-Mamun (vladal 813–833), vendar je ta informacija poznejša izmišljotina. Leta 838 pa sta se med kampanjo na Amorij vojski kalifa Al-Mutasima (vladal 833–842) zbližali in srečali v mestu; Ankara, ki so jo prebivalci zapustili, je bila porušena do tal, preden so arabske vojske oblegale in uničile Amorij, ki je segal vse do Smirne. Leta 859 je cesar Mihael III. Pijanec (vladal 842–867) med pohodom proti Arabcem prišel v mesto in ukazal obnovitev utrdb. Leta 872 so mestu grozili pavličani pod vodstvom Hrizoheira, vendar ga niso zavzeli. Zadnji arabski napad na mesto je leta 931 izvedel abasidski guverner Tarza, Thamal al-Dulafi, vendar mesta spet niso zavzeli.

Cerkvena zgodovina

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Sv. Teodot Ancirski

Med zgodnjekrščanske mučenike Ancire, o katerih je malo znanega, sta bila Proklos in Hilarij, ki sta bila doma iz sicer neznane bližnje vasi Kalippi in sta bila pod cesarjem Trajanom (98–117) zatirana. V 280-ih letih slišimo o Filumenu, krščanskem trgovcu z žitom iz južne Anatolije, ki je bil ujet in mučen v Ankari, ter o Evstatiju.

Tako kot v drugih rimskih mestih je tudi Dioklecijanova vladavina zaznamovala vrhunec preganjanja kristjanov. Leta 303 je bila Ancira eno od mest, kjer sta socesarja Dioklecijan in njegov namestnik Galerij začela svoje protikrščansko preganjanje. V Anciri je bila njihova prva tarča 38-letni mestni škof, ki mu je bilo ime Klemen. Klemenovo življenje opisuje, kako so ga odpeljali v Rim, nato poslali nazaj in ga prisilili, da je prestal številna zasliševanja in stiske, preden so ga skupaj z bratom in različnimi spremljevalci usmrtili. Ostanke cerkve sv. Klemena lahko danes najdemo v stavbi tik ob Işıklar Caddesi v okrožju Ulus. Zelo verjetno je, da je to kraj, kjer je bil Klemen prvotno pokopan. Štiri leta pozneje sta mestni zdravnik Platon in njegov brat Antioh pod Galerijem postala slavna mučenika. Tudi Teodot Ancirski je častit kot svetnika.

Vendar se je preganjanje izkazalo za neuspešno in leta 314 je bila Ancira središče pomembnega koncila zgodnje cerkve;[25] njenih 25 disciplinskih kanonov predstavlja enega najpomembnejših dokumentov v zgodnji zgodovini izvajanja zakramenta pokore. Sinoda je obravnavala tudi cerkveno politiko za obnovo krščanske cerkve po preganjanjih, zlasti pa ravnanje z lapsi – kristjani, ki so se vdali prisilnemu poganstvu (žrtvovanju), da bi se med temi preganjanji izognili mučeništvu.[25]

Čeprav je poganstvo v Klementovem času v Anciri verjetno še vedno nihalo, je bilo morda še vedno večinska religija. Dvajset let pozneje sta krščanstvo in monoteizem zavzela njegovo mesto. Ancira se je hitro spremenila v krščansko mesto, kjer so življenje prevladovali menihi in duhovniki ter teološki spori. Mestni svet ali senat je prepustil mesto škofu kot glavni lokalni figuri. Sredi 4. stoletja je bila Ancira vpletena v zapletene teološke spore o Kristusovi naravi in ​​zdi se, da je tam nastala oblika arijanstva.[26]

V letih 362–363 je cesar Julijan na poti v nesrečni pohod proti Perzijcem potoval skozi Anciro in po krščanskih virih preganjal različne svetnike.[27] Kamniti podstavek za kip z napisom, ki opisuje Julijana kot »Gospodarja vsega sveta od Britanskega oceana do barbarskih narodov«, je še vedno viden, vgrajen v vzhodno stran notranjega obzidja gradu Ankara. Julijanov steber, ki je bil postavljen v čast cesarjevega obiska mesta leta 362, še danes stoji. Leta 375 so se v Anciri sestali arijevski škofje in odstavili več škofov, med njimi tudi svetega Gregorja Niškega.

V poznem 4. stoletju je Ancira postala nekakšno cesarsko počitniško letovišče. Potem ko je Konstantinopel postal vzhodnorimska prestolnica, so se cesarji v 4. in 5. stoletju umaknili iz vlažnega poletnega vremena na Bosporju v bolj suho gorsko vzdušje Ancire. Teodozij II. (408–450) je poleti imel svoj dvor v Anciri. Zakoni, izdani v Anciri, pričajo o času, ki so ga tam preživeli.

Ancirska metropola je bila do 20. stoletja še naprej rezidenčni sedež vzhodne Pravoslavne Cerkve, s približno 40.000 verniki, večinoma turško govorečimi, vendar se je to stanje končalo s Konvencijo o izmenjavi grškega in turškega prebivalstva iz leta 1923. Prejšnji armenski genocid je končal rezidenco Ancirske eparhije Armenske katoliške cerkve, ki je bila ustanovljena leta 1850.[28][29] Je tudi titularna metropolija Ekumenskega patriarhata v Konstantinoplu.

Katoliška cerkev zdaj tako starodavno bizantinsko metropolitansko nadškofijo kot »sodobno« armensko eparhijo uvršča kot titularni sedeži,[30] z ločenima apostolskim nasledstvom.

Seldžuška in osmanska zgodovina

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Osmanske hiše v okrožju Hamamönü

Po bitki pri Manzikertu leta 1071 so seldžuški Turki zavzeli velik del Anatolije. Do leta 1073 so turški naseljenci dosegli bližino Ancire, mesto pa je bilo kmalu zatem zavzeto, najkasneje do upora Nikeforja Melissena leta 1081.[22] Leta 1101, ko je prišla križarska vojna pod Rajmondom IV. Toulouškim, je bilo mesto nekaj časa pod nadzorom Danišmendov. Križarji so zavzeli mesto in ga predali bizantinskemu cesarju Alekseju I. Komnenu (vladal 1081–1118). Bizantinska oblast ni trajala dolgo in mesto je neznano kdaj zavzel seldžuški sultanat Rum; leta 1127 se je vrnilo pod nadzor Danišmendov do leta 1143, ko so ga Seldžuki Rum ponovno zavzeli.

Po bitki pri Köse Dağu leta 1243, v kateri so Mongoli premagali Seldžuke, je večina Anatolije postala del mongolske oblasti. Polverska skupina obrtnikov in trgovcev z imenom Ahiler je izkoristila upad Seldžukov in leta 1290 izbrala Angoro za svojo neodvisno mestno državo. Orhan I., drugi beg Osmanskega cesarstva, je mesto zavzel leta 1356. Timur je v bitki pri Ankari leta 1402 premagal Bajazida I. in zavzel mesto, vendar je bila Angora leta 1403 spet pod osmanskim nadzorom.

Levantska družba je v mestu vzdrževala tovarno od 1639 do 1768.[19] V 19. stoletju je bilo njegovo prebivalstvo ocenjeno na 20.000 do 60.000.[18] Leta 1832 so ga izropali Egipčani pod Ibrahimom Pašo.

Od leta 1867 do 1922 je bilo mesto glavno mesto Angorskega vilajeta, ki je vključeval večino antične Galatije.

Pred prvo svetovno vojno je imelo mesto britanski konzulat in okoli 28.000 prebivalcev, od katerih je bila približno 1⁄3 kristjanov.

Prestolnica Turške republike

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Predsednik Mustafa Kemal Atatürk (na sredini) in premier İsmet İnönü (levo) zapuščata Veliko narodno skupščino Turčije med praznovanjem 7. obletnice Turške republike leta 1930

Po osmanskem porazu v prvi svetovni vojni so osmansko prestolnico Konstantinopel (današnji Carigrad) in večji del Anatolije zasedli zavezniki, ki so nameravali ta ozemlja razdeliti med Armenijo, Francijo, Grčijo, Italijo in Združeno kraljestvo, Turkom pa bi prepustili osrednji del ozemlja v osrednji Anatoliji. V odgovor je vodja turškega nacionalističnega gibanja Mustafa Kemal Atatürk leta 1920 v Angori ustanovil sedež svojega odporniškega gibanja. Po zmagi v turški vojni za neodvisnost in po tem, ko je bila Sèvreska pogodba nadomeščena z Lozansko pogodbo (1923), so turški nacionalisti 29. oktobra 1923 Osmansko cesarstvo zamenjali z Republiko Turčijo. Nekaj ​​dni prej je Angora 13. oktobra 1923 uradno nadomestila Konstantinopel kot novo turško glavno mesto,[31] republikanski uradniki pa so razglasili, da se mesto imenuje Ankara.[32]

BERJAYA
Pogled na staro stavbo generalnega direktorata banke Ziraat. Zasnoval jo je v Carigradu rojeni italijanski levantinski arhitekt Giulio Mongeri in je bila zgrajena med letoma 1926 in 1929.

Ko je Ankara postala glavno mesto novo ustanovljene Republike Turčije, je nova gradnja mesto razdelila na stari del, imenovan Ulus in nov del, imenovan Jenišéhir. Stari del mesta zaznamujejo starodavne stavbe, ki odražajo rimsko, bizantinsko in osmansko zgodovino, ter ozke vijugaste ulice. Novi del, ki je zdaj na trgu Kızılay, ima značilnosti sodobnejšega mesta: široke ulice, hotele, gledališča, nakupovalna središča in nebotičnike.

V novem delu so tudi vladne pisarne in tuja veleposlaništva. Ankara je od leta 1923, ko je bila »majhno mesto brez pomena«, doživela izjemno rast.[33] Leta 1924, leto po tem, ko se je vlada preselila tja, je imela Ankara približno 35.000 prebivalcev. Do leta 1927 je imela 44.553 prebivalcev, do leta 1950 pa se je število prebivalcev povečalo na 286.781. Po letu 1930 je mesto v zahodnih jezikih uradno postalo znano kot Ankara. Do konca 1930-ih angleško ime Angora ni bilo več v splošni rabi.[34]

BERJAYA
Predsedniška knjižnica v Ankari je največja knjižnica v Turčiji, z zbirko več kot 4 milijonov tiskanih knjig in več kot 120 milijonov elektronskih izdaj, objavljenih v 134 jezikih.[35]

Ankara je v drugi polovici 20. stoletja še naprej hitro rasla in sčasoma prehitela Izmir kot drugo največje mesto v Turčiji, takoj za Carigradom. Mestno prebivalstvo Ankare je leta 2014 doseglo 4.587.558, prebivalstvo province Ankara pa je leta 2015 doseglo 5.150.072.[36]

V Ankari je predsedniška palača Turčije. Ta stavba služi kot glavna rezidenca predsednika.

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Geografsko je Ankara med rekama Kızılırmak in Sakarja, reka Sakarja pa tvori njeno mejo z Eskişehirjem na zahodu. Ankara si deli mejo z Bolujem in Çankırıjem na severu, Konyo na jugu in Kırıkkale na vzhodu.[37]

Ankara in njena provinca sta v osrednji Anatoliji v Turčiji. Skozi središče mesta Ankara teče potok Çubuk. V zahodnih predmestjih mesta je povezan z reko Ankaro, ki je pritok reke Sakarya.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Ankara ima po Köppnovi podnebni klasifikaciji (BSk) hladno polsušno podnebje, medtem ko je po Trewarthini klimatski klasifikaciji mesto razvrščeno kot vlažno celinsko (Dc). Zaradi nadmorske višine in lege v notranjosti ima Ankara hladne in snežne zime ter vroča in suha poletja. Padavine večinoma spomladi in jeseni. Mesto leži v coni odpornosti USDA 7b, povprečna letna količina padavin pa je precej nizka, in sicer 414 milimetrov, kljub temu pa padavine lahko opazimo skozi vse leto. Povprečne mesečne temperature se gibljejo od 0,9 °C v januarju do 24,3 °C v juliju, letno povprečje pa znaša 12,6 °C.[38] Ankara ima zelo podoben temperaturni režim kot New York.

Demografija

[uredi | uredi kodo]

[File:Ankara road map.png|thumb|right|Metropolitansko območje Ankare]] Leta 1927 je imela Ankara 75.000 prebivalcev. Po popisu prebivalstva iz leta 1935 je bilo v Ankari 74.632 moških in 48.882 žensk.[39] Leta 2022 je imela provinca Ankara 5.782.285 prebivalcev.[40] Ko je Ankara leta 1923 postala glavno mesto Republike Turčije, je bila določena kot načrtovano mesto za 500.000 bodočih prebivalcev. V 1920-ih do 1940-ih je mesto raslo načrtovano in urejeno. Vendar pa je od 1950-ih naprej mesto raslo veliko hitreje, kot je bilo predvideno, saj sta brezposelnost in revščina ljudi prisilili, da so se selili s podeželja v mesto v iskanju boljšega življenjskega standarda. Posledično je bilo okoli mesta zgrajenih veliko nezakonitih hiš, imenovanih gecekondu, kar je povzročilo nenačrtovano in nenadzorovano urbano pokrajino Ankare, saj ni bilo mogoče dovolj hitro zgraditi dovolj načrtovanih stanovanj. Čeprav so negotovo zgrajena, ima velika večina elektriko, tekočo vodo in sodobne gospodinjske pripomočke.

Približno tretjina prebivalstva osrednje Anatolije, ki znaša 15.608.868 ljudi, prebiva v Ankari. Stopnja pismenosti v celotni provinci za ljudi, stare 15 let ali več, je po podatkih TÜİK iz leta 2020 98,18 %. Provinca Ankara ima tudi najvišji odstotek diplomantov terciarnega izobraževanja v Turčiji, saj ima 29,08 % prebivalstva dodiplomsko, magisterijsko ali doktorsko izobrazbo.[41]

Gospodarstvo in infrastruktura

[uredi | uredi kodo]

Ankara je že dolgo produktivna kmetijska regija v Anatoliji. V osmanskem obdobju je bila Ankara znana po pridelavi žita, bombaža in sadja.[42]

Mesto je stoletja izvažalo moher (iz angorske koze) in angorsko volno (iz angorskega kunca) v tujino. V 19. stoletju je mesto izvažalo tudi znatne količine kozjih in mačjih kož, kavčuka, voska, medu, jagodičevja in brona. Pred prvo svetovno vojno je bilo mesto s Carigradom povezano z železnico, od koder so še naprej izvažali moher, volno, jagodičevje in žito.

Regija Osrednja Anatolija je eno glavnih lokacij pridelave grozdja in vina v Turčiji, Ankara pa je še posebej znana po grozdju Kalecik Karası in muškatu ter vinu Kavaklıdere, ki ga pridelujejo v soseski Kavaklıdere v mestnem okrožju Çankaya. Ankara je znana tudi po hruškah. Drug naravni proizvod Ankare je avtohtona vrsta medu (Ankara Balı), ki je znan po svoji svetli barvi in ​​ga večinoma proizvajajo na gozdni kmetiji in živalskem vrtu Atatürk v okrožju Gazi ter drugi obrati v okrožjih Elmadağ, Çubuk in Beypazarı. Jezova Çubuk-1 in Çubuk-2 na potoku Çubuk v Ankari sta bila med prvimi jezovi, zgrajenimi v Turški republiki.

Ankara je središče državnih in zasebnih turških obrambnih in vesoljskih podjetij, kjer so industrijski obrati in sedeži turške vesoljske industrije, MKE, ASELSAN, HAVELSAN, ROKETSAN, FNSS,[43] Nurol Makina,[44] in številnih drugih podjetij. Izvoz teh obrambnih in vesoljskih podjetij v tujino se je v zadnjih desetletjih stalno povečeval. IDEF v Ankari je ena največjih mednarodnih razstav svetovne orožarske industrije. Številna svetovna avtomobilska podjetja imajo prav tako proizvodne obrate v Ankari, na primer nemški proizvajalec avtobusov in tovornjakov MAN SE.[45] Ankara gosti industrijsko cono OSTIM, največji industrijski park v Turčiji.

Velik odstotek zapletenih delovnih mest v Ankari zagotavljajo državne institucije, kot so ministrstva, podministrstva in drugi upravni organi turške vlade. Številni tuji državljani delajo tudi kot diplomati ali uradniki na veleposlaništvih svojih držav.

Glavne znamenitosti

[uredi | uredi kodo]

Antična arheološka najdišča

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Ankarski grad in citadela
BERJAYA
V Monumentum Ancyranum (Tempelj Avgusta in Rome) v Ulusu se je ohranil prvi nedotaknjen izvod Res Gestae, ki ga je napisal prvi rimski cesar Avgust.

Temelje ankarskega gradu in citadele so položili Galatani na izboklini lave (39°56′28″N 32°51′50″E / 39.941°N 32.864°E / 39.941; 32.864), preostanek pa so dokončali Rimljani. Bizantinci in Seldžuki so nadalje obnovili in dogradili. Območje okoli in znotraj citadele, ki je najstarejši del Ankare, vsebuje veliko lepih primerov tradicionalne arhitekture. Na voljo so tudi rekreacijska območja za sprostitev. Številne obnovljene tradicionalne turške hiše znotraj območja citadele so našle novo življenje kot restavracije, ki strežejo lokalno kuhinjo. Citadela je bila upodobljena na različnih turških bankovcih med letoma 1927–1952 in 1983–1989.[46]

Ostanke, oder in zakulisje antičnega rimskega gledališča v Ankari si je mogoče ogledati zunaj gradu. Rimski kipi, ki so jih našli tukaj, so razstavljeni v Muzeju anatolskih civilizacij. Sedežišče je še vedno v izkopavanjih.

Avgusteum,[47] danes znan kot Tempelj Avgusta in Rome, je bil zgrajen 25 x 20 pr. n. št. po osvojitvi osrednje Anatolije s strani rimskega cesarstva. Ancira je nato postala glavno mesto nove province Galatije. Po Avgustovi smrti leta 14 n. št. je bil v notranjosti tempeljskega pronaosa v latinščini vklesan prepis besedila Res Gestae Divi Augusti (Monumentum Ancyranum), na zunanji steni cele pa grški prevod. Tempelj na starodavni akropoli v Anciri je bil v 2. stoletju razširjen in v 5. stoletju preurejen v cerkev. Stoji v mestni četrti Ulus. Kasneje ga je v 16. stoletju objavil avstrijski veleposlanik Ogier Ghiselin de Busbecq.

Rimske terme v Ankari imajo vse tipične značilnosti klasičnega rimskega kopališča: frigidarij (hladno sobo), tepidarij (toplo sobo) in kaldarij (vročo sobo). Terme so bile zgrajene v času vladavine rimskega cesarja Karakale v začetku 3. stoletja v čast Asklepiju, bogu medicine. Danes so ohranjene le klet in prvo nadstropje. So v četrti Ulus.

Rimsko cesto v Ankari ali Cardo Maximus je leta 1995 odkril turški arheolog Cevdet Bayburtluoğlu. Dolga je 216 metrov in široka 6,7 ​​metra. Med izkopavanji ob cesti so odkrili številne starodavne artefakte, večina pa je razstavljenih v Muzeju anatolskih civilizacij.[48][49]

ulijanov steber, ki danes stoji v okrožju Ulus, je bil postavljen v čast obiska rimskega cesarja Julijana v Anciri leta 362.

BERJAYA
Rimske terme v Ankari

Mošeje

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
BERJAYA
Zgoraj: Mošeja Kocatepe (1987)
Spodaj: Mošeja Ahmet Hamdi Akseki (2013)
BERJAYA
Mošeja Hacı Bayram (1428)

Mošeja Kocatepe je največja mošeja v mestu. Stoji v četrti Kocatepe in je bila zgrajena med letoma 1967 in 1987 v klasičnem osmanskem slogu s štirimi minareti. Zaradi svoje velikosti in pomembne lokacije je postala znamenitost mesta.

Mošeja Ahmet Hamdi Akseki je v bližini predsedstva za verske zadeve na cesti Eskişehir. Zgrajena je v turškem neoklasicističnem slogu in je ena največjih novih mošej v mestu, dokončana in odprta leta 2013. Med splošnimi molitvami lahko sprejme 6 tisoč ljudi, med pogrebnimi molitvami pa do 30 tisoč ljudi. Mošeja je okrašena z vzorci v anatolskem seldžuškem slogu.[50]

Mošeja Yeni (Cenab Ahmet) je največja osmanska mošeja v Ankari, ki jo je v 16. stoletju zgradil slavni arhitekt Mimar Sinan. Mimbar (prižnica) in mihrab (molitvena niša) sta iz belega marmorja, sama mošeja pa je iz ankaranskega kamna, kar je primer zelo fine izdelave.

Mošeja Hacı Bayram, v četrti Ulus poleg Avgustovega templja, je bila zgrajena v začetku 15. stoletja v seldžuškem slogu neznanega arhitekta. Kasneje jo je v 16. stoletju obnovil arhitekt Mimar Sinan, v 18. stoletju pa so ji dodali ploščice Kütahya. Mošeja je bila zgrajena v čast Hacı Bayram-ı Velija, čigar grobnica je poleg mošeje, dve leti pred njegovo smrtjo (1427–28).[51] Uporabna površina v tej mošeji je 437 m2 v prvem nadstropju in 263 m2 v drugem nadstropju.

Mošeja Ahi Elvan je bila ustanovljena v četrti Ulus blizu ankarske citadele in jo je zgradila bratovščina Ahi v poznem 14. in začetku 15. stoletja. Posebej zanimiv je fino izrezljan orehov minbar (prižnica).[52]

Alâeddinova mošeja je najstarejša mošeja v Ankari. Ima izrezljan orehov minbar, napis na katerem beleži, da je bila mošeja dokončana v začetku leta 574 po hidžri (kar ustreza poletju 1178 n. št.) in jo je zgradil seldžuški princ Muhiddin Mesud šah (umrl 1204), beg Ankare, ki je bil sin anatolskega seldžuškega sultana Kiliča Arslana II. (vladal 1156–1192).

Drugo

[uredi | uredi kodo]

Suluhan je zgodovinsko gostišče v Ankari. Imenuje se tudi Hasanpaşa Han. Je približno 400 metrov jugovzhodno od trga Ulus, v soseski Hacıdoğan. Glede na vakfije (napis) na stavbi je han iz osmanskega obdobja naročil Hasan Paša, regionalni beylerbey, zgrajen pa je bil med letoma 1508 in 1511, v zadnjih letih vladavine sultana Bajazida II.[53] Na dvorišču sta 102 sobi (zdaj trgovine).[54] V vsaki sobi je okno, niša in dimnik.

Muzej Çengelhan Rahmi M. Koç je muzej industrijske tehnologije v Çengel Hanu, gostišču iz osmanskega obdobja, ki je bilo dokončano leta 1523, v zgodnjih letih vladavine sultana Sulejmana Veličastnega. Razstave vključujejo industrijske/tehnološke artefakte od 1850-ih naprej. V knjigi so tudi razdelki o Mustafi Kemalu Atatürku, ustanovitelju moderne Turčije; Vehbiju Koçu, Rahmi Koçevem ​​očetu in enem prvih industrialcev v Turčiji, ter mestu Ankara.

Turška državna opera in balet, nacionalni direktorat turških opernih in baletnih skupin, ima sedež v Ankari in mestu služi s tremi prizorišči:

Operna hiša v Ankari (Opera Sahnesi, znana tudi kot Büyük Tiyatro) je največje od treh prizorišč za opero in balet v Ankari.

Muzej anatolskih civilizacij (Anadolu Medeniyetleri Müzesi) je ob vhodu v Ankarski grad. Gre za star bezesten (pokrit bazar)[55] iz 15. stoletja, ki je bil obnovljen in zdaj gosti zbirko paleolitskih, neolitskih, hatskih, hetitskih, frigijskih, urartskih in rimskih del ter pomemben del, posvečen lidijskim zakladom.

Etnografski muzej Ankare (Etnografya Müzesi) je nasproti operne hiše v Ankari na bulvarju Talat Paşa v okrožju Ulus. V njem je bogata zbirka folklornih predmetov ter artefaktov iz seldžuškega in osmanskega obdobja. Pred muzejsko stavbo stoji marmorni in bronasti konjeniški kip Mustafe Kemala Atatürka (ki nosi moderno vojaško uniformo iz obdobja republike in ima čin feldmaršala), ki ga je leta 1927[56] izdelal italijanski kipar Pietro Canonica.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ankara Province / Metropolitanska občina [25.632 km² (vključno jezero)[2][3][4] / 24.521 km² (vključno jezero) po podatkih turškega statističnega inštituta – TÜİK], je provinca (il) Turčije, ki ima 25 districts (ilçe) in 9 od teh okrožij tvori urbano območje mesta Ankara (4130,2 km² including lake).[5]
    Altındağ = 158,2 km²
    Çankaya = 454,2 km²
    Etimesgut = 283,2 km²
    Gölbaşı = 1508,6 km² (a majhno območje je del ožjega mesta)[4]
    Keçiören = 152,2 km²
    Mamak = 345,7 km²
    Pursaklar = 133,7 km²
    Sincan = 862,3 km²
    Yenimahalle = 232,1 km²
  2. ↑ Resident population of (Etimesgut, Yenimahalle, Çankaya, Keçiören, Altındağ, Pursaklar, Mamak, Gölbaşı, Sincan) and Syrian refugees
  3. ↑ all of 25 districts and Syrian refugees

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Mayor Mansur Yavaş
  2. ↑ »İl ve İlçe Yüz Ölçümleri – Ankara Province (25.632 km²)«. www.harita.gov.tr. Harita Genel Müdürlüğü (HGM). 2014.
  3. ↑ İlker, Alan; Zerrin, Demirörs; Rüya, Bayar; Kerime, Karabacak (10. junij 2020). »The Case Of Ankara Province (25,653.46 km²)«. Ankara University (www.ankara.edu.tr). International Journal of Geography and Geography Education (IGGE), 42; pg.650–667.
  4. 1 2 »Gölbaşı (1508,61 km²) – Ankara Province (25.575,94 km²) (pg.3)« (PDF). www.csb.gov.tr. T.C. Çevre, Şehircilik ve İklim Değişikliği Bakanlığı. 2020.
  5. 1 2 3 »Ankara City: the population and area of the districts«. CityPopulation.de.
  6. 1 2 »The Results of Address Based Population Registration System, 2025«. www.tuik.gov.tr. Turkish Statistical Institute. 9. februar 2026. Pridobljeno 9. februarja 2026.
  7. ↑ »Nüfus ve Demografi – Toplam Nüfus« (the year is updated). www.tuik.gov.tr. Turkish Statistical Institute. Pridobljeno 9. februarja 2026.
  8. ↑ »Gross Domestic Product by Provinces, 2024 [Table-1 total in ₺ and Table-3 per capita in US$ with the exchange rate ₺/$]«. www.tuik.gov.tr. Turkish Statistical Institute. 11. december 2025. Pridobljeno 11. decembra 2025.
  9. ↑ »Ulusal Hesaplar - Kişi başına GSYH ($)« [National Accounts - GDP per capita ($)]. www.tuik.gov.tr (v turščini). Turkish Statistical Institute. Pridobljeno 11. decembra 2025.
  10. ↑ Lord Kinross (1965). Ataturk: A Biography of Mustafa Kemal, Father of Modern Turkey. William Morrow and Company. Arhivirano iz spletišča dne 29. maja 2021. Pridobljeno 13. januarja 2021.
  11. ↑ »Municipality of Ankara: Green areas per head«. Ankara.bel.tr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. julija 2011. Pridobljeno 29. junija 2010.
  12. ↑ Heper, Öztürk-Tunçel & Criss 2018, str. 53
  13. ↑ World Intellectual Property Organization (WIPO) 2024, str. ;76–77
  14. ↑ »Перевод sañkara с санскрита на русский«. Словари и энциклопедии на Академике (v ruščini). Pridobljeno 11. oktobra 2022.
  15. ↑ »Judy Turman: Early Christianity in Turkey«. Socialscience.tjc.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2002. Pridobljeno 29. junija 2010.
  16. ↑ »Saffet Emre Tonguç: Ankara (Hürriyet Seyahat)«. Hurriyet.com.tr. 15. maj 2006. Arhivirano iz spletišča dne 8. junija 2009. Pridobljeno 29. junija 2010.
  17. ↑ Gorny, Ronald L. "Zippalanda and Ankuwa: The Geography of Central Anatolia in the Second Millennium B.C." The Journal of the American Oriental Society. Vol. 117 (1997).
  18. 1 2 Baynes 1878, str. 45.
  19. 1 2 Chisholm 1911, str. ;40–41.
  20. ↑ Pavzanij, Description of Greece, 1.4.1., "Ancyra was actually older even than that."
  21. ↑ Livij, xxxviii. 16
  22. 1 2 3 4 5 6 Belke, Klaus (1984). »Ankyra«. Tabula Imperii Byzantini, Band 4: Galatien und Lykaonien (v nemščini). Vienna: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. str. 126–130. ISBN 978-3-7001-0634-0.
  23. ↑ The History of al-Tabari Vol. 33: Storm and Stress along the Northern Frontiers of the 'Abbasid Caliphate: The Caliphate of al-Mu'tasim A.D. 833-842/A.H. 218–227. SUNY Press. 2015. str. 99. ISBN 9780791497210.
  24. ↑ Blankinship, Khalid Yahya (1994). The End of the Jihâd State: The Reign of Hishām ibn ʻAbd al-Malik and the Collapse of the Umayyads. Albany, New York: State University of New York Press. p. 169. ISBN 978-0-7914-1827-7.
  25. 1 2 Rockwell 1911.
  26. ↑ Parvis 2006, str. ;325–345.
  27. ↑ Gibbon, Edward. The History of the Decline and Fall of the Roman Empire. str. Chapter 23.
  28. ↑ Bull Universi Dominici gregis Arhivirano 30 March 2015 na Wayback Machine., in Giovanni Domenico Mansi, Sacrorum Conciliorum Nova et Amplissima Collectio, vol. XL, coll. 779–780
  29. ↑ F. Tournebize, v. II. Ancyre, évêché arménien catholique, in Dictionnaire d'Histoire et de Géographie ecclésiastiques Arhivirano 28 June 2015 na Wayback Machine., vol. II, Paris 1914, coll. 1543–1546
  30. ↑ Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ISBN 978-88-209-9070-1), p. 832
  31. ↑ »Ankara | Location, History, Economy, & Facts«. Britannica. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2021. Pridobljeno 9. januarja 2021.
  32. ↑ Society (4. marec 2014). »Istanbul, not Constantinople«. National Geographic Society. Arhivirano iz spletišča dne 3. januarja 2020. Pridobljeno 28. marca 2019.
  33. ↑ Columbia Lippincott Gazetteer
  34. ↑ Deriu, Davide. "A challenge to the West: British views of republican Ankara" (Chapter 12). In: Gharipour, Mohammad and Nilay Özlü (editors). The City in the Muslim World: Depictions by Western Travel Writers. Routledge, 5 March 2015. ISBN 1317548221, 9781317548225. Start: p. 279 Arhivirano 26 July 2020 na Wayback Machine.. CITED: p. 299 Arhivirano 4 June 2020 na Wayback Machine..
  35. ↑ Sibel Morrow (19. februar 2020). »Turkey's largest library to be disabled-friendly«. aa.com.tr. Anadolu Agency.
  36. ↑ »Turkey: Major cities and provinces«. City Population. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2015. Pridobljeno 8. februarja 2015.
  37. ↑ artunbeg (11. maj 2022). »Ankara«. Ansiklopedika Viki (v turščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2022. Pridobljeno 24. julija 2022.
  38. ↑ »Resmi İstatistikler: İllerimize Ait Genel İstatistik Verileri« (v turščini). Turkish State Meteorological Service. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. januarja 2019. Pridobljeno 26. junija 2021.
  39. ↑ Gül Neşe Doğusan Alexander (2017). »Caught between Aspiration and Actuality: The Etiler Housing Cooperative and the Production of Housing in Turkey«. Journal of the Society of Architectural Historians. 76 (3): 351. doi:10.1525/jsah.2017.76.3.349. JSTOR 26419016.
  40. ↑ »Population Of SRE-1, SRE-2, Provinces and Districts«. Turkish Statistical Institute (TÜIK). Pridobljeno 20. junija 2023.
  41. ↑ »İllere Göre Türkiye'de 15+ Yaş Nüfusun Eğitim Durumu ve Oranlar (%) | @DrDataStats« [Educational Status and Rates (%) of the 15+ Age Population in Turkey by Province]. based on TÜİK data (v turščini). Pridobljeno 10. marca 2022.
  42. ↑ Chen, Yuan Julian (11. oktober 2021). »Between the Islamic and Chinese Universal Empires: The Ottoman Empire, Ming Dynasty, and Global Age of Explorations«. Journal of Early Modern History. 25 (5): 422–456. doi:10.1163/15700658-bja10030. ISSN 1385-3783. S2CID 244587800.
  43. ↑ FNSS Savunma Sistemleri A.Ş. »FNSS Savunma Sistemleri A.Ş.«. Arhivirano iz spletišča dne 9. januarja 2014. Pridobljeno 21. marca 2011.
  44. ↑ »Nurol Makina ve Sanayi A.Ş.«. nurolmakina.com.tr. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2010. Pridobljeno 21. marca 2011.
  45. ↑ »MAN Turkiye«. man.com.tr. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2013. Pridobljeno 31. marca 2011.
  46. ↑ The citadel was depicted in the following Turkish banknotes: Central Bank of the Republic of Turkey Arhivirano 15 June 2009 na Wayback Machine.. Banknote Museum. – Links retrieved on 20 April 2009. »"E 1" – The Banknotes of 1. Emission Group – "One Turkish Lira"«. tcmb.gov.tr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2009. Pridobljeno 20. aprila 2009.
  47. ↑ Chisholm 1911b, str. 953.
  48. ↑ »Roma Yolu«. arkitera.com. 14. marec 2007. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2015. Pridobljeno 10. junija 2013.
  49. ↑ Sargın, Haluk (2012). Antik Ankara (v turščini). Ankara: Arkadaş Yayınevi. str. 126, 127, 128. ISBN 978-975-509-719-0.
  50. ↑ »Ahmet Hamdi Akseki Mosque has been opened for prayers«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. februarja 2015.
  51. ↑ SonTech Yazılım. »Hacı Bayram-ı Veli :. hacıbayramveli, hacı bayramveli, haci bayrami veli, hacıbayram, nasihatleri, hacı bayram cami, hayatı, hacıbayram-ı veli«. Hacibayramiveli.com. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2009. Pridobljeno 5. maja 2009.
  52. ↑ »Museums – Ankara.com: City guide of Turkey's Capital«. Arhivirano iz spletišča dne 31. januarja 2019. Pridobljeno 8. julija 2016.
  53. ↑ »Ankara: ESKİ HAN'A YENİ ÇEHRE: SULUHAN«. 3. december 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016.
  54. ↑ »Eski Han'a yeni çehre: Suluhan/Kent Tarihi/milliyet blog«. Arhivirano iz spletišča dne 12. marca 2016. Pridobljeno 8. julija 2016.
  55. ↑ Planet, Lonely. »Museum of Anatolian Civilisations – Lonely Planet«. Arhivirano iz spletišča dne 28. avgusta 2016. Pridobljeno 8. julija 2016.
  56. ↑ »Ethnography Museum of Ankara – Müze«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2016. Pridobljeno 8. julija 2016.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ankara&oldid=6681373«